Ni torej presenečenje, da poleg svojega bistroja Monstera nadaljuje tudi televizijsko kariero, le da zdaj Sloveniji ne kaže, kako težak je gostinski poklic, temveč kakšne dobre ljubiteljske kuharje premoremo. MasterChef, kjer se je kot sodnik pridružil Karimu Merdjadiju in Luki Jezeršku, je z njim dobil novo energijo, da v šovu resnično uživa, pa ne more skriti niti Bine, tako kot zlahka prizna, da v takšnih oddajah ideje dobiva tudi sam.

Ko sem sodelavcu rekla, da delam intervju z Binetom, je takoj vedel, za katerega Bineta gre. Bi lahko rekli, da vas zdaj pozna že cela Slovenija?
Ne vem, ali lahko rečem cela Slovenija, precej Slovenije pa. 

In kako je biti tako prepoznaven, kot ste zdaj vi?
Za nekega običajnega kuharja, ki ga spraviš na televizijo, je to kar velika sprememba. Na začetku je bil šok. Daleč od tega, da bi bil negativen, ker so bili komentarji ljudi pozitivni in so me lepo sprejeli, tako da sem se dobro počutil, res pa je, da je v času mojega pojavljanja na televiziji tega potem toliko več. Z vsemi, ki me ustavijo na cesti, me ogovorijo, me pozdravijo, poskušam biti maksimalno prijazen. Da sem šel v šov, je bila moja zavestna odločitev, in posledice moram nositi sam. Včasih mi godi, včasih pa mi je odveč, a takrat poskušam kontrolirati odziv. 

Vas, ko vas ustavljajo, sprašujejo tudi za kuharske nasvete?
To je tako, kot če v družbo pride zdravnik in so kar naenkrat vsi bolni. Vsi sprašujejo, vsi se pohvalijo, kako radi kuhajo doma in kaj so naredili, potem pa čakajo na to, kaj bom rekel. Saj se pogovorim, ker tako ali tako rad govorim o hrani, včasih pa se ne morem, ker nimam časa. 

Ste se prej zavedali, da je v Sloveniji toliko domačih kuharjev, ki kuhajo na nekoliko višji stopnji?Hrana je nujno zlo. Tudi za tistega, ki ne mara kuhati. Ljudje kuhajo doma in po novem radi spoznavajo novo, drugačno hrano ter veliko hodijo v restavracije, kar je super.

Ljudem ste z udeležbo v šovu Gostilna išče šefa želeli pokazati, kako težak je gostinski poklic. Se danes zavedajo, da je, če se izrazim grobo, gostinstvo ena velika »jeba«?
Mislim, da ne, čeprav sem jim z Gostilno to najbolj nazorno pokazal. Za nas, ki to živimo, je kuharija res ena velika, velika »jeba«, čeprav lepa. Sam vsakemu iskreno povem, da če bi se za kuharijo ali za restavracijo odločil zaradi denarja, ni variante, ker gre za živo stvar in vsak trenutek lahko narediš nekaj dobrega in vsak trenutek nekaj slabega oziroma kaj zafrkneš. Veliko je odrekanja. Mi smo v bistroju po cele dneve, a nikogar ne zanima, kako veliko dela Bine. 

Koliko se z vašega vidika razlikujeta šova Gostilna išče šefa in MasterChef?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Potrjeno: To je nova služba Jane Morelj

Konec avgusta je Jana Morelj potrdila, da se poslavlja od jutranjega programa Radia 1 in se posveča podcastom. Zdaj pa je uradno znano, kaj bo v resnici delala.

Precej, ker je bil Gostilna šov, v katerem so tekmovali boljkone profesionalci – takšni, ki so si želeli delati v gostinstvu, oziroma takšni, ki so bili res za to, MasterChef pa je šov ljubiteljskih kuharjev. Razlika je tudi v tem, da sem bil v Gostilni jaz tisti, ki je mentoriral, učil ljudi in potem od njih tudi pričakoval in zahteval, v MasterChefu pa samo zahtevam in pričakujem. Lahko jim pomagam izključno z nasveti, s kritiko. Tukaj skratka bolj ocenjujem njihovo znanje, poleg tega pa jih je na čisto drugačnem nivoju kot v Gostilni treba tudi ocenjevati. V MasterChefu so vendarle ljubiteljski kuharji, ki nimajo kakega širokega znanja o kuhanju, tako da od njih ne morem zahtevati visoke kulinarike. Oni naredijo najboljše, kar tisti trenutek zmorejo narediti, in je treba ocenjevati to. Je bila pa Gostilna zame absolutno veliko bolj zahteven šov. Tam sem imel res veliko odgovornost. Vodil sem Gostilno, ki je bila prava gostilna s pravimi gosti, in takoj ko gre za prave goste, ni več šale. MasterChef je daleč od tega, da bi bil šala, a gre za drugačen koncept.

Bi zdaj, v tem trenutku sploh lahko delali Gostilno?
Ne, zagotovo ne. Nisem več sposoben narediti tega. Gostilna me je v vsaki sezoni »pojedla« za pol leta in si tega ne morem več privoščiti. 

Sem za točilnim pultom v Monsteri videla enega od tekmovalcev iz Gostilne?
Ne, nimam več nobenega. Začel sem z dvema iz Gostilne, a sem se od enega poslovil že po mesecu, dveh, drugi pa je ostal z mano nekaj časa in po šestih mesecih odšel.

Zakaj?
Prvi je šel zato, ker ni dostavil tega, kar sem pričakoval od njega, drugi pa zato, ker se je vozil sem z Obale in mu je bilo zares naporno. Je bil pa top.

Ali v katerem od tekmovalcev MasterChefa vidite potencial?
Težko bi govoril o potencialu, ker ne gre za kuharje, ki bi si po mojem zares želeli iti v profesionalno kuhinjo, tako da jih gledam s čisto drugačnimi očmi in ne morem reči, da kateri izstopa. Mogoče je letos eden, ki ima potencial in željo, in to željo je treba tudi spodbujati.

Ali je med tekmovalci iz enega in drugega šova, torej Gostilna išče šefa in MasterChef, velika razlika tudi v kuhanju?
Je, ker je drugačen tudi koncept oddaje. MasterChef je »izziv, čas, kuhaj, dostavi«, Gostilna pa je daljši proces, kjer greš dejansko skozi takšno šolo, da prideš do rezultata, znanja in uspeha. MasterChef je veliko bolj stresen za tekmovalce, kot je bila Gostilna, čeprav je bila stresna tudi Gostilna, le da na drugačen način. 

S kakšnimi nameni prihajajo tekmovalci v MasterChef po vašem mnenju?

To so ljudje, ki so ljubiteljski kuharji, ki radi kuhajo in uživajo v domači kuhinji, ki bi radi sebi in tudi drugim dokazali, da so res dobri. Verjamem, da kdo pride tudi zaradi prepoznavnosti, večina pa je takšnih, ki radi kuhajo in bi radi naredili kakšno spremembo v življenju.

»Delo v restavraciji je tako fizično in psihično naporno, da pride do točke, ko se zlomiš, to pa je tudi tisti vrhunec, ko padeš na realna tla in se vprašaš, ali boš grizel naprej ali ne.«

V MasterChefu se tekmovalci prej ali slej zlomijo in zajokajo. Pride kuhar tudi v restavraciji do točke, ko se zlomi in zajoka?
Ja. Delo v restavraciji je tako fizično in psihično naporno, da pride do točke, ko se zlomiš, to pa je tudi tisti vrhunec, ko padeš na realna tla in se vprašaš, ali boš grizel naprej, ali je vredno ali ne, ali si za to ali ne. Saj se je to zgodilo tudi meni, tudi v Monsteri. Tri tedne po odprtju sem doživel kolaps. To je normalen proces, ki ga moraš sprejeti.

V MasterChefu ste v enem od izzivov kuhali tudi sami. Ste bili pripravljeni na izziv?
Ne, nisem bil. Na te stvari se ne pripravljam, ker nočem igrati, ampak sem se dejansko spustil v izziv. Imam pa izkušnje in prakso, čeprav čas ni moj dobri prijatelj in sem tu, ko sem kuhal, imel težave tudi sam. Ura kar gre in zato toliko bolj razumem tekmovalce v tem, kaj preživljajo oni. Moraš biti osredotočen, ura pa ti jemlje fokus, ker nenehno gledaš nanjo, kar je dodaten pritisk. Takrat sem bil pripravljen sprejeti tudi to, da mi ne uspe. Vsak ima lahko krizo.

Kakšne naloge imate sploh v MasterChefu? Pridete tja in samo ocenite jedi ali ste sodelovali tudi pri izbiri jedi, izzivov, sestavin?
Seveda, že tri mesece pred snemanjem smo bili sodniki vpeti v produkcijske priprave in smo sodelovali tudi pri kreiranju izzivov in jedi. Šova ne moreš delati kakovostno, če nimaš vpogleda v vse. V medosebne odnose se ne spuščamo, ker nas ne zanimajo, kar se tiče kuharije, stroke, sestavin, to pa ja. Sodniki nismo samo zvezdice, ki se pojavimo na odru.

Karim, Luka in vi ste si zelo različni, ko gre za ocenjevanje, pa ste vedno zelo enotni.
Ne vedno. Večinoma pa ja. Vsi smo strokovnjaki na svojem področju in vsi vemo, kaj je dobro in kaj slabo, se pa včasih krešejo mnenja, ampak ne strokovna, temveč bolj v smislu tega, kaj nekomu odgovarja in kaj ne. Meni je recimo všeč kislina na krožniku, komu drugemu pa ne toliko. Tudi v bistroju ne morem delati le po svojem okusu, ker moram zadovoljiti vse goste, ne samo sebe.

Ali imate pri ocenjevanju popolno avtonomijo ali je to odvisno tudi od tega, kdo bo prinesel večjo gledanost?
Jaz tega ne delam. Če je dobro, je dobro, če ne, ne. Zakaj bi manipuliral gledalce in imel tekmovalce za neke poskusne zajčke? To so tekmovalci, ki so prišli kuhat in zmagat. Dejstvo je, da zmaga samo eden, ampak naj zmaga najboljši. In če ti je to jasno, potem veš, kaj in kako ocenjevati.

V spominu mi je ostala izjava enega od tekmovalcev, Žana, ki je rekel, da bi rad videl, da v šovu ostanejo samo moški, ker kuhajo bolje kot ženske. Verjetno se sami s tem ne bi strinjali. Kaj menite o tem, da, čeprav je jasno, da imamo odlične kuharske mojstrice, veliko ljudi še vedno misli enako kot on?

Daleč od tega, da bi bilo to res. Kdorkoli tako razmišlja, se moti. V Sloveniji imamo ogromno dobrih kuharic, samo da se ženske mogoče ne izpostavljajo v takšni meri kot moški.

»V Sloveniji imamo ogromno dobrih kuharic, samo da se ženske mogoče ne izpostavljajo v takšni meri kot moški.«

V Gostilno ste šli, da ljudem predstavite gostilniški poklic. Zakaj pa ste šli v MasterChef?
MasterChef mi je všeč že od vedno. Je strokoven in ni le še en resničnostni šov. Všeč mi je tudi, ker v njem niso profesionalni kuharji, ampak ljudje, ki kuhajo samo zase, za prijatelje in družino, in se iz tega veliko naučim tudi sam kot profesionalec. Tako spoznaš goste in to, kaj jim je všeč, kako jejo, kako razmišljajo, kako kuhajo, zato sem res vesel, da sem dobil možnost, da se priključim MasterChefu.

Ali uživate, ko ga gledate na televiziji?
Ja, meni je to zabavna oddaja in si jo z veseljem pogledam.

Kdo vam v šovu dela stajling?
Fantastična stilistka Tina Tanko. Top shit punca. Imam pa svoj stil, ki sem ga hotel »furati«. Ne bi se dobro počutil v suknjiču in kravati.

Je bila havajska srajca vaša izbira?
Izziv je bil pač tak, sem pa na koncu videl, da imam havajsko srajco samo jaz, ne pa tudi druga dva. Bil sem kot kanarček, ampak sem se dobro počutil in zabaval, se pa nisem navajen v teh barvah.

Vas je kakšna jed v oddaji res navdušila?
Ja, jih je bilo kar nekaj. Ne bom rekel, da so to jedi, ki so bile najboljše v mojem življenju, ampak ko mi gredo dlake pokonci, mi gredo zares. In to z veseljem delim z njimi in jim to tudi veliko pomeni. Krožnik morda ni najlepši, ampak bistvo je, kaj je na njem.

Dobivate v šovu tudi kakšne ideje zase?

Tudi. Jaz se vedno učim, iz svojih in tujih napak, pa tudi seveda od tujih dobrih idej.