Dva umetniška individualista sta moči združila v "čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma".

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

"Moje telo se nehote pogovarja z njegovo glasbo. Moja robustnost, grobost, neposrednost v razmerju z njegovo mehkobo, liričnostjo. Moje mišice v razmerju z njegovo nežno kožo. Slišim ga. Želim mu odgovoriti. Ne samo, da glasba rodi ples. Tudi ples rojeva glasbo." S temi besedami Leja Jurišić povzema ustvarjalno radovednost, ki je botrovala glasbeno-performativnemu projektu De facto, prvemu tovrstnemu sodelovanju med plesalko in koreografinjo ter skladateljem in multiinstrumentalistom Milkom Lazarjem. Odrsko sobivanje dveh izrazitih umetniških individualistov prinaša odkrivanje nepredvidljive izrazne potence, kjer na presečišču giba in zvoka vznika predstava, ki jo avtorja povzemata kot iskanje sledi do resnice sodobnega človeka. Preko svojevrstnega ustvarjalnega dialoga in ekperimentiranja se Jurišić in Lazar podajata k preseganju lastne avtorske pozicije, da bi izpostavila krhkost in nestabilnost bivanja v aktualnem trenutku, se dotaknila pristnosti človekove eksistence onkraj vsakršne ideologije ali želje. Projekt De facto, pri katerem kot scenografka in lučarka sodeluje tudi Petra Veber, producent pa je Žiga Predan iz Pekinpaha, tako naslavlja samobitnost življenja v vrtincu sodobne apatije; izhaja iz težnje po posameznikovi osvoboditvi od vseprisotne totalitarnosti smisla, da bi markirala pot do avtentičnosti njegove bivanjske izkušnje, njegove svobode, upora ...

Zvočna struktura projekta temelji na trodelni partituri za orkester, katerega vlogo tokrat prevzema sam komponist: Milko Lazar bo s pomočjo elektronskih simulatorjev, pravih instrumentov in računalniško podporo glasbo na odru izvajal kot solist. Sledi orkestra, ki ga ni, so na odru nakazane s pomočjo inventarja in glasbil, med katerimi vznika in se giblje pulzirajoče telo Leje Jurišić. Njen ples aludira na mnoštvo govoric njenih koreografskih predhodnic; Jurišić z markantno in vsekakor pomnljivo odrsko prezenco uveljavlja polifonijo glasov, ujetih v monolit singularnega telesa, iz katerih na ostankih preteklosti klije prihodnost: zdi se, da njena koreografija kriči po novi, radikalni obravnavi ženskega telesa tako v razmerju do družbe kot do Drugega.

Skupni nastop glasbenika in plesalke tako rezonira kot svojevrstna transformativna praksa, tako za nastopajoča kot za njune gledalce. Njuno odrsko delovanje raziskuje (ne)zmožnost preseganja lastnega položaja s pomočjo tveganih investicij v spontane interakcije z Drugim, tako na neposredni ravni giba in zvoka kot tudi na nivoju, kjer se njun odnos levi v čutno alegorijo širše družbene konstelacije. Predstava De facto tako mapira teren za iskanje resnice v postfaktičnem svetu. Resnice, zrcaljene v odrski prezenci neukročenega ženskega telesa in dekonstruirane zvočne matrice, ki pred gledalci prerasteta v čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma.

O nastanku koncertnega performansa, pomenu nagrad in stanju sodobnega plesa pri nas smo se pogovarjali z Lejo Jurišić.

Kako je sploh prišlo do ideje za ta projekt?

Z Milkom sva se spoznala 6, 7 let nazaj, ko sva v vrtec vozila otroke. Ob tem sva se začela pogovarjati. Zelo sva se ujela okrog umetnosti in potem sva prišla na idejo, da bi ustanovila slovenski umetniški bataljon, ki bi se zavzemal za pravice umetnikov in tu je nastala takšna močna povezava. Dve leti zatem sem mu poslala sms, če bi kdaj v prihodnosti sodeloval z mano in mi je odpisal, da je bil že čas. Zaradi ostalih projektov pa je trajalo kar nekaj let, da bo nocoj le prišlo do premiere.

Koliko časa sta delala na projektu?

Delala sva dobro leto. Veliko sva se pogovarjala. Delala sva vsak v svojem studiu prav namensko ločeno, vsake toliko pa sva se dobila in to, kar je vsak pri sebi ugotovil ali pa našel, predebatirala oziroma sva drug drugega soočila s svojimi materiali. Vsak pri tebi je ustvarjal tisto, kar se mu je zdelo zanj osebno najbolj pomembno, nato pa sva to brezkompromisno soočila z delom drugega brez kakšnih prav prevelikih pogajanj in če je sreča – in tu je bila – potem deli nekako začneta komunicirati. Saj se moraš malo prilagoditi, nisva pa se prilagajala v smislu uklonitve ideji drugega. Vsak je poskušal svojo idejo izpeljati do konca. Lahko bi prišlo do neskladij, a ni. Na nek način je bil to kar tvegan projekt, saj se najprej prepustiš in razgališ do sebe, nato pa še drugemu.

Za svoje projekte ste prejeli vrsto nagrad. Vam te kaj pomagajo pri pridobitvi sredstev za nadaljnje projekte ali so samo papir oziroma kipec, ki jih lahko občudujete na steni oziroma na polici?

Zadnja štiri leta me podpira Mestna občina Ljubljana, z ministrstva pa za projekte zadnja tri leta nisem dobila nič denarja - za letos še niso odločali. Nagrade so sicer super, ne moreš si pomagati, da ne bi bil zadovoljen.

Kako sicer ocenjujete stanje na področju sodobnega plesa pri nas?

Meni se zdi, da je sodobni ples v Sloveniji zelo močen. Dela sicer na drugih parametrih kot drugod, kjer je veliko več denarja – tam tehnične stvari bolj štimajo in če tehnične stvari bolj štimajo, predstava izgleda bolje, je bolj natančna ... mi pa delamo s tem, kar imamo, in to so ljudje – na odru smo zelo močni. Če bi sodobni ples bolj podpirali, bi pa lahko še kakšno tehnično stvar kupili in delali v boljših pogojih kot zdaj, ko delamo tudi v na pol v 'zaskvotanih' prostorih. Ob takšnem pomanjkanju sredstev se včasih sprašujem, od kod sploh vlečemo to energijo za ustvarjanje. Mislim, da ni treba umetnikov dol tiščati, da bodo dobro delali, jaz mislim, da lahko umetniku tudi daš, pa bo dobro delal. Zunaj na primer zelo dobre stvari delajo tudi umetniki, ki so zelo dobro plačani, če se že tako radi primerjamo s tujino.

LEJA JURIŠIĆ

V mladosti vrhunska športna gimnastičarka, sicer pa diplomantka Pravne fakultete v Ljubljani, se je na začetku drugega tisočletja pričela intenzivno ukvarjati s sodobnim plesom in leta 2005 ustvarila svoj prvi samostojni projekt. Svoje delo je odtlej predstavila na več prizoriščih po Evropi, ZDA in Mehiki. Kot plesalka je sodelovala s koreografi in režiserji, kot so Tim Etchells/Forced Entertainment, Meg Stuart, Janez Janša. Ustvarila je številne odmevne plesne oziroma odrske produkcije; njen zadnji odmevnejši projekt je predstava Skupaj, ki jo je leta 2018 ustvarila z Markom Mandićem in zanjo poleg izvrstnih kritiških odzivov prejela tudi več uglednih nagrad, kot je Borštnikova nagrada po presoji žirije (2018) in nagrada Ksenije Hribar (2019). Za taisti projekt sta z Mandićem prejela tudi nagrado slovenskega plesnega bienala Gibanica za najboljšo plesno predstavo (2019) in pa nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo gledališko predstavo sezone 2017/18 (2018). Starejše nagrade Leje Jurišić obsegajo še nagrado Ksenije Hribar za perspektivno koreografinjo (2013) in pa posebno omembo žirije na festivalu Gibanica za predstavo R'z'R (2005). 

V preteklosti je Leja Jurišić ustvarila tudi vrsto koreografij za gledališke predstave v Prešernovem gledališču Kranj, za SNG Nova Gorica, SNG Trst in SNG Drama. V filmih Jana Cvitkoviča, Martina Turka in Tomaža Gorkića se je preiskusila tudi kot filmska igralka ter filmska koreografinja. Živi in deluje v Ljubljani. 

MILKO LAZAR

Po končani Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru je študiral jazz in klasični klavir in saksofon na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu in čembalo na Kraljevem konservatoriju v Den Haagu na Nizozemskem. 

Petnajst let je redno deloval v Big Bandu RTV Slovenija kot prvi alt saksofonist in solist, dirigent in skladatelj. V svojem jazzovskem obdobju je deloval z mnogimi lastnimi zasedbami (Quatebriga, Royal Society, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet) kot tudi z mnogimi svetovno znanimi jazzovskimi glasbeniki, kot so denimo Maria Schneider, Herb Pomeroy, Peter Herbolzheimer in Mathias Ruegg. S svojimi zasedbami je nastopal na mnogih znanih festivalih kot so Perugia Jazz festival, Leverkussen Jazz Festival, Jazz Nad Odra v Vroclavu in Ljubljanski jazz festival. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija, kot tudi za tuje prominentne orkestre, kot so denimo državni orkester v Stuttgartu, filharmoniji v Zurichu in Augsburgu … 

Njegova dela so izvajali priznani domači in tuji ansambli po Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji; med ostalim tudi v prestižni Carnegie Hall v New Yorku, na Hannover Expo 2000 in na Alpentone Festivalu v švicarskem Altdorfu … Njegova simfonična dela so dirigirali dirigenti, kot so Marko Letonja, Walter Proost, Olari Elts, Loris Voltolini, Anton Nanut, George Pehlivanian, Luca Pfaff, David Itkin, James Tuggle, David de Villiers ... Redno sodeluje tudi s priznanimi klasičnimi glasbeniki, kot so Mirjam Kalin, Tibor Kerekes, Matej Grahek, Vasilij Meljnikov, Zagrebški kvartet saksofonov, Igor Mitrovič, Luka Juhart, Matjaž Drevenšek ... Omeniti velja še intenzivna sodelovanja s tolkalcem Zlatkom Kaučičem, s katerim sta izdala dva avtorska albuma in zanju prejela izvrstne kritike, kot tudi s trobentačem Igorjem Matkovičem, koreografom Matjažem Faričem ter s pianistom Bojanom Goriškom, s katerim sta ustanovila klavirski duo Gorišek Lazar. 

V zadnjih letih redno sodeluje tudi s priznanim plesalcem in koreografom Edwardom Clugom. Ustvaril je glasbo za petnajst njegovih baletnih predstav, mdr. tudi za baleta Mutual Comfort in Handman, ki ju je v letih 2015 in 2016 izvedel znameniti baletni ansambel NDT v Den Haagu na Nizozemskem. Predstava Handman je bila leta 2017 nominirana za nagrado Benoise de la Danse, najprestižnejšo nagrado na področju baleta, ki jo podeljujejo v Boljšoj teatru. Za svoje delo je Milko Lazar tudi sicer prejel veliko nagrad, med domačimi velja omeniti nagrado Prešernovega sklada (2005) in Župančičevo nagrado (2010).