V uprizoritvi bodo zaigrali: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Romana Šalehar in Vito Weis, režijo pa so zaupali mednarodno uveljavljeni gledališki ustvarjalki, Beograjčanki Anji Suša, ki režira tako za odrasle kot za otroke in mlade, za svoje delo pa je tako doma kot v tujini prejela več nagrad in priznanj. V Sloveniji je doslej trikrat režirala v MGL (Ukročena trmoglavka, Zlata čeveljčka in Iluzije), in dvakrat v LGL (Nekoč, ko nas ni bilo več in Kralj Matevžek Prvi). Z Anjo, ki je bila tudi selektorica mednarodnega gledališkega festivala BITEF, smo se – med drugim - pogovarjali o nastajanju predstave Država, položaju umetnosti in gledališča v sodobnih evropskih družbah in idealni državni uredivi, ki po njenem mnenju nujno terja tudi spremembo politične paradigme. Več spodaj.

Kako ste se lotili dela?

Prvotna zamisel je nastala pri Tomu Silkebergu, enemu od avtorjev besedila predstave (ob Agnieszki Jakimiak iz Poljske), ki je že vrsto let moj dramaturg v različnih gledališčih na Švedskem in Danskem. Ta ideja se je rodila pred nekaj leti v drugem kontekstu, potem pa je Slovensko mladinsko gledališče pokazalo zanimanje zanjo in nam predlagalo sodelovanje. Za projekt smo se pravzaprav dogovorili pred okoli dvema letoma, a smo čakali na prost trenutek tako v našem kot v gledališkem urniku za njegovo realizacijo. Razlogi za ukvarjanje s Platonovo Državo so motivirani z dejstvom, da je to ena najbolj diskutabilnih knjig v zgodovini zahodne civilizacije, da je tekom svojega dolgoletnega obstoja izzvala različne kontroverznosti in polemike in da ima izvorno delo zelo negativen odnos do teatra, ki je 'senca sence' in ki ne zmore proizvesti karkoli avtentičnega, ampak samo neprepričljivo oponaša realnost. Vse to so dovolj dobri razlogi, da se gre v tak projekt. Čeprav moram pripomniti, da bi se že na začetku izognila konfuziji, da mi ne delamo klasične adaptacije izvirnega dela, ampak to knjigo uporabljamo predvsem arbitrarno – kot izhodišče, zelo svobodno sklicujoč se na nekatere od številnih tem, ki jih pokriva. Poleg tega mislim, da je bil za ta projekt bolj relevanten novejši prevod, pravzaprav svojevrstna adaptacija Države Alaina Badioua, sodobnega francoskega filozofa, ki je pred nekaj leti poskušal prekodirati Platonovo knjigo v sodobni družbeni in politični kontekst.

Ste prišli do odgovorov ali vsaj nekega načelnega skupnega konsezna o tem, komu je država namenjena, kako naj bo videti in ali je demokracija prava oblika vladavine?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vse kar morate vedeti o uporabi glicerina za lepoto in zdravje

Ste že slišali za glicerin? Gre za vsestransko in naravno sestavino, ki ima številne koristi za lepoto in zdravje.

Ne, a to tudi ni bil naš namen. Bolj smo se ukvarjali z odnosom realnosti in fikcije ali idejo utopij, ki v realnosti prerastejo v distopijske projekte, ki za sabo puščajo mnogo žrtev. Ukvarjali smo se seveda tudi z odnosom teatra ali te 'pečine', o kateri govori Platon, in z zunanjim svetom. Ukvarjali smo se z možnostjo predstavljanja v družbi, v kateri je tako veliko fikcije, a pravzaprav zelo malo domišljije. To je bila osnovna platforma, s katero smo šli v ta projekt. Ko smo začeli delati, pa se je spekter tem organsko razširil in pojavili so se neki novi motivi.

Se vam je med delom pripetila kakšna anekdota?

Mislim, da je bil ves proces zelo zabaven, čeprav je bil zelo naporen, saj smo v dveh mesecih dejansko delali dve različni predstavi, osnovani na popolnoma različnih tekstih, ki jih povezuje samo dejstvo, da sta inspirirani s Platonovo Državo. Zanimivo je, da je eden od likov predstavi Theresa May, ki je tekom dela na predstavi ponudila odstop, zaradi česar smo morali ves njen tekst spremeniti iz sedanjika v preteklik. Najbolj zabavno je bilo fikcionalizirati resnične osebnosti iz politične in družbene sfere ter imeti pri tem na umu, da delamo točno tisto, kar je Platon najbolj kritiziral – dodatno fikcionaliziranje resničnih likov, ki jih tako ali tako poznamo samo iz medijev, in ki so torej že fikcionalizirani in ali mediatizirani. Kot neka vrsta dvojne negacije, ki proizvaja neko novo resničnost, ki je sicer kopija kopije, istočasno pa je povsem avtentična. Prepričana sem, da se Platon s tem ne bi strinjal, a meni se zdi, da je tako.

Država socialne pravičnosti, ki skrbi za najbolj ogrožene družbene skupine, brez korupcije in klientelizma z močnimi in avtonomnimi institucijami, vladavino prava in politično kasto, ki ne funkcionira po fevdalnem načelu, ampak kot servis meščanov. Ko si predstavljam idealno državo, sem pri tem seveda obremenjena z izkušnjo Srbijo, iz katere prihajam, in se mi zdi nerealno, da bi si želela kaj več od tega. Če bi vključila domišljijo – pa si predstavljam konec kapitalizma in izgradnjo novih družbenih odnosov.

Je sicer idealno državo sploh moč doseči glede na to, da jo sestavljajo tako različni posamezniki?

Znotraj kapitalistične paradigme, v kateri živimo dandanes, zagotovo ne, gre samo za variacije v organizaciji družbe, ki pravzaprav ne postavlja pod vprašaj samega ustroja, na katerem te družbe slonijo. Meščani so tako nenehno prisiljeni, da se znotraj določene politične paradigme borijo za več pravic ali za več enakosti, nihče pa ne ponudi spremembe paradigme, ki pa si jo je s te perspektive tudi zelo težko, skorajda nemogoče, predstavljati. Tako je nastal občutek ideološke praznine in politične apatičnosti, ki je zelo karakteristična za zahodne družbe in mislim, da nihče več ne razmišlja o tem, kaj je idealno, ampak mogoče samo o tem, "kaj je bolje zame". Izgubil se je občutek skupnosti in to je velik problem.  

Kakšen je po vaših opažanjih položaj umetnosti v sodobnih evropskih družbah?

Zdi se mi, da je vse hujši in depresivnejši. V bogatih družbah je večja produkcija in na prvi pogled deluje, kot da je tudi ponudba bogata, a je v večini primerov umetnost zavzela nek obrambni položaj, s katerega skuša zase izboriti boljši položaj znotraj sistema, namesto da bi ga dejansko postavljala pod vprašaj ali ga spodkopavala.

Kakšno vlogo ima pri tem gledališče? Lahko gledališče spremeni svet?

Kakor kje. V največjem številu bogatih družb, se, ko govorimo o institucionalnem teateru, dogaja neka vrsta krize identitete, ki se kaže v tem, da gledališča vse bolj postajajo stvar socialne konvencije, vse manj pa mesta provokacije, tveganj ali konfrontacije z družbo. Forsira se ideja teatra kot nekega meščanskega rituala, namenjenega privilegiranim. Tudi, ko teater poskuša govoriti o nekakšnih družbenih problemih, to počne s komformističnega stališča in naslavlja zelo majhen del prebivalstva, ker bodimo realni, vse manj ljudi je resnično zainteresiranih za gledališče. Po drugi strani pa se tveganje večini gledališč ne izplača, saj to samodejno pomeni potencialno izgubo občinstva in posledično zmanjšanje proračuna in tako se mnogi raje odločijo, da igrajo 'varno' in tako se krog zapre. Najbolj zanimive stvari se seveda dogajajo na obrobju in na neodvisni sceni, ki pa že leta odmira zaradi nestabilnega financiranja. Na koncu se vse vrti okrog denarja. Ne, že dolgo več ne mislim, da lahko gledališče spremeni svet. Morda nas lahko občasno navdahne, da začnemo verjeti v možnost sprememb, ampak tudi to se zgodi zelo redko.

Glede na to, da sodelujete z mnogimi teatri, kako ocenujete naše gledališče?

Mislim, da ima Slovenija - čeprav vem, da se s tem nekateri moji slovenski kolegi ne bi strinjali – najboljše in najbolj raznoliko gledališče v regji. Ne glede na težave, ki obstajajo tudi tu – to pa je vse večje porivanje gledališč na trg, mislim, da je produkcija še vedno zelo dobro in raznovrstno profilirana. Slovenija ima gledališke umetnike vseh strok, ki so na zelo visoki ravni, referenčni okvir, znotraj katerega se vrti gledališče, pa je še vedno zelo raznolik in prefinjen. Meni je delati v Sloveniji vedno izziv.

O PREDSTAVI

Državo, Platonov najznamenitejši dialog, preveva globoko nezaupanje do obstoječega sistema vladavine, nezaupanje, ki temelji na konkretnih političnih dogodkih: Atene so v hudi krizi in zaupanje v demokracijo je okrnjeno. Sedem državljanov se sreča pri večerji, da bi se pogovorili o svojih izkušnjah in poskušali opredeliti pravično državo in pravičnega človeka. Komu je država namenjena? Kako naj bo videti? Je demokracija prava oblika vladavine? In kaj se zgodi z idejo parlamentarnega sistema, ko državi vladajo zasebni interesi? Uprizoritev se bo ukvarjala s problemom utopije, saj je neizogibno, da bi utopične ideje odražale kaj drugega kot sodobne podobe prihodnosti. Ali natančneje: s problemom, da si iz okvira države predstavljamo kaj drugega kot državo. Ustvarjalci bodo skušali sprožiti dialog o sodobnih evropskih družbah v povezavi z umetnostjo, pri čemer bodo upoštevali tako lastne izkušnje kakor tudi svoje razumevanje Platonovega dela z današnje perspektive.