Nekaj najhujšega je, ko otroci izgubijo svoje starše. Neizmerna bolečnina ne nadomesti izgube, le poveča jo in za seboj pušča praznino. Prav slednjo v zadnjih tednih doživlja glasbenik Domen Kumer, ki se je moral veliko prezgodaj posloviti od očeta Rajka.

Veliko časa za žalovanje Domnu Kumru sicer ni ostalo, saj so ga čakale številne obveznosti v podjetju, ki mu ga je oče prepustil, še preden se je njegovo zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Je pa bil pevec na očeta Rajka zelo navezan, zato ne skriva bolečine ob žalostnem slovesu. »Počasi se privajamo na to, da smo ostali sami, čeprav se mi zdi, da se tega nikoli ne navadiš,« priznava Domen. »Oče je bil vodilni steber naše družine, ki nas je vsa ta leta povezoval. Vedno je imel odgovore na vsako vprašanje in številne ideje, ki smo jih skozi vsa ta leta poskušali uresničiti. Brez njega ne bi bili tako uspešni,« razkriva.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Spoštovanje je bilo tisto, ki je krepilo odnos med sinom in očetom, je pa Domen že v otroštvu spoznal tudi drugo plat očetove vzgoje. »Moj oče je bil strog. Do njega sem gojil veliko spoštovanje in morda bi lahko celo rekel, da sem se ga do neke mere celo bal. Po drugi strani pa je bil tudi zelo sproščen, zabaven, zaradi česar so ga imeli vsi radi. Nisi pa ga smel srečati ob njegovih slabih trenutkih. Takrat smo vsi vedeli, da je bolje, če se umaknemo.«

Usodni trenutek leta 2012

Domna in njegovega očeta je usoda še tesneje povezala pred sedmimi leti. »Leta 2012 so nastopile njegove težave, povezane s sladkorno boleznijo. Šele takrat sem se zavedal, da bom moral stvari vzeti v svoje roke in da bom moral narediti nekaj za vse nas. Nepremičninski trg se je rušil, oče pa je bil vpet v gradbeniške projekte. Domisliti smo se morali novih izzivov in začeli smo delati čez mejo. Oče me je takrat prepričeval, naj se ne spuščam v posebnosti gradbeništva in naložb. Da to škodi zdravju. Potem pa je našel izgovor, da temu neizprosnemu delu ne ustreza moj značaj. Kljub vsemu sem se ga lotil in začel gristi to kamenje,« se Domen spominja svojih začetkov. »Prvi koraki so bili grozni. Ni bilo videti uspeha in zaradi tega smo vsi precej trpeli. Največji strah pa sem imel pred tem, da bi mu priznal, da mi ne bo uspelo. Zato sem še bolj trmasto zagrizel v projekte in se boril, da bi mu dokazal nasprotno. In začelo se je obračati na bolje. Tudi oče se je sprostil in uvidel, da mi lahko zaupa. Še danes se spomnim njegovega izraza na obrazu, ko sta prišla z mamo s počitnic in sem mu predložil projektno dokumentacijo, za katero se mi je zdelo, da je nerealna. Bil je zelo vesel in ponosen name. Ta trenutek med nama sem si najbolj zapomnil.«

Vse za družino

Čeprav je bil Rajko Kumer do obeh sinov zelo strog, pa ni nikoli pozabil na družinske vrednote. »Družina je bila zanj najpomembnejša in vedno se je zvečer, po napornih delovnikih, vrnil domov. V bistvu smo bili ves čas v ospredju in na prvem mestu. Pravično pa je tudi med nas delil stvari. Če je, recimo, mami kupil nov avto, sva ga dobila tudi midva z bratom. Če sta kupila stanovanje, sva tega dobila tudi midva. Vse je bilo enakovredno za vse nas, in prav to sem zelo cenil. Marsikdo nima te možnosti, da mu starši tako pomagajo, kot je naš oče nam. Zato tudi ne razumem ljudi, ki to obsojajo. Družina je enota, kjer si vsi člani pomagajo, in to smo mi imeli,« doda pevec.

»Nikoli nismo živeli v pomanjkanju, in ko je zbolel, sem se resnično prestrašil. Kako bomo sploh preživeli, če se njemu kaj zgodi? Zadnjih pet let je imel precej zdravstvenih težav (sladkorno bolezen, operacijo srca, hrbtenice) in gledali smo na to, da sta z mamo kakovostno živela. Drugi prelomni dogodek v najinem odnosu pa je bil ta, ko mi je zaupal družinske finance. Te je sicer precej težko izpustil iz rok in tudi zame je bila to največja odgovornost. Mislil sem si, da bo najhuje, če bom to zavozil v pravem pomenu besede. Rekel sem si: 'Domen, oče ti je zaupal eksistenco družine, ne zavozi tega!' In s tem je prišel tudi strah. Najbolj me je bilo strah trenutka, ko bi se neki projekt izjalovil in bi vsi skupaj izgubili to kakovost življenja, ki smo jo poznali.«

Izgubljen

Najhuje je, ko otroci izgubijo svoje starše, ko izgubijo steber opore in ljubezni. »Rajko je bil vedno zelo iznajdljiv, in zdaj nam to manjka. Ne vem, na koga naj se obrnem, saj je bil on tisti, ki mi je vedno povedal, kako se iščejo rešitve. Res me je veliko naučil, a zdaj sem sam prepuščen svojim odločitvam. Nenadoma ostaneš brez opore nekoga, ki ti tvoje dvome lahko v trenutku stotih vprašanj izniči. Iz glasbenih vod sem zajadral v gradbeništvo in na koncu ugotovil, da je imel prav. Najprej sem bil jezen, na koncu pa spoznal, da sem mu hvaležen za vsak njegov nasvet in trenutke, ki jih je porabil za to, da mi je dopovedal stvari na svoj način. Spoznal sem, da me ne zafrkava, temveč da mi pomaga. Da mi želi le dobro. In potem je bilo tudi meni lažje. Najbolj pa ob njegovi izgubi pogrešam to, da ni več mojega duhovnega vodje. Nekoga, ki bi me vsako jutro poklical in vprašal, kako sem. Potem pa bi jaz jezno zagodrnjal v telefon, naj me pusti na miru, ker sem slabo spal. In nato bi ga čez pet minut spet poklical in bi se dobila na kavi. Vem tudi, da si nikoli ne bi želel, da preneham z glasbo. Pri tem me je zelo podpiral in bil v veliki meri zaslužen za to, da sem danes tukaj, kjer sem. Brez njegove podpore vsega tega ne bi bilo,« pravi Domen, ki je ljubezen do glasbe podedoval prav po očetu. »Moj oče je bil po duši muzikant. Spomnim se svojega otroštva, ko je na vseh piknikih ali trgatvah imel s seboj harmoniko, na katero je igral in pel. Jaz sem vse to spremljal in si želel postati tak kot on. Zato sem mu danes zelo hvaležen, da mi je omogočil vse to, kar mi je. Mislim, da je to temelj neke družine in družinskih odnosov. Izjemno sem ponosen na to, da smo imeli takšen odnos in da je bila očetu družina tako pomembna.«