Nastopajoči so za prikazano poželi dolgotrajen bučen aplavz občinstva, Iva Krajnc Bagola pa je tako zelo navdušila svojega moža, kreativnega direktorja Pristopa Aljošo Bagolo, da ji je hvalnice (posvem upravičeno, saj je bila zares izvrstna) pel še ves večer, nato pa jih je izrazil še prek Facebooka.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

5 najpogostejših razlogov, zakaj izgorevamo ženske

Vsakdanje življenje poteka v nenehnem hitenju, s stalnim pritiskom in izzivi tako doma kot na delovnem mestu. Vsak trenutek je izkoriščen za dosego ciljev, a v tem hitrem tempu žal marsikatera pozabi na enega izmed najpomembnejših dejavnikov – lastno dobro počutje in zdravje. Stres, izgorelost in občutek nenehnega pritiska postajajo sinonim za sodobni način življenja, ki ga vodi neskončna tekma za uspehom.

„Nisem najbolje izurjen v izkazovanju pocukrane naklonjenosti. A vloga Judy, ki jo je ustvarila in včeraj premierno uprizorila moja žena, je tako igralsko izjemna, da sem ponosen, presunjen in pretresen hkrati. V centrifugi vsakdanjega življenja in obveznosti, kjer si nadrobimo hitrih pozornosti in površnih interakcij, včasih pozabljamo, da živimo z nekom tako izjemnim, enkratnim in neponovljivim. Čestitke, draga Iva Bagola. In čestitke vsem igralcem in ustvarjalcem za izvrstno predstavo Dragi, doma sem!,“ je Aljoša zapisal na omenjenem družbenem omrežju.

V uprizoritvi poleg Ive igrajo še Bernarda Oman, Jure Henigman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej in Viktorija Bencik Emeršič v alternaciji z Mirando Trnjanin. Delo Laure Wade je v prevodu Tine Mahkota na oder postavila mlada režiserka Nina Šorak, dramaturginja je bila Eva Mahkovic, za likovno podobo so poskrbeli scenograf Branko Hojnik, kostumografka Ina Ferlan, avtorica videa Pila Rusjanin in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, glasbo je prispeval Laren Polič Zdravič, za govor pa je skrbela lektorica Maja Cerar. Pri nastajanju uprizoritve sta sodelovali še asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak in asistentka scenografa Sara Slivnik.

O predstavi

Osemintridesetletna Judy, ki je imela včasih zahtevno, a dobro plačano delo v finančnem svetu, si je pred nekaj leti izbrala povsem drugačen način življenja: pustila je službo in se odločila, da bo postala gospodinja. Ne zgolj gospodinja –svoje življenje bo živela, kot da nismo na koncu drugega desetletja 21. stoletja, temveč v petdesetih letih 20. stoletja. Njeno stanovanje je prepričljiva podoba petdesetih let: na okna je obesila ročno izdelane zavese, v kuhinjo postavila star hladilnik, oblečena je v vintage new look obleke, možu Johnnyju pripravlja malico za v službo, kuhinjske pipe čisti z limono, obiskom pa streže domače koktajle. Dosledno slediti petdesetim je sicer težko, zato ima Judy nekje v stanovanju skrit prenosni računalnik, predelan televizor pa predvaja tudi DVD-je, vendar sta Judy in Johnny, kot pravita sama, kljub temu boleče srečna. Judy ima prijateljico Fran, ki hodi v službo, a si njen mož Marcus želi, da bi tudi ona samo še gospodinjila. Judyjina mama Sylvia, ki je Judy vzgajala v komuni, v kateri so se posebej zavzemali za enakost spolov, pa je razočarana, da njena hčerka ne zna ceniti feminizma. In vendar Judy zase pravi, da je feministka –feministka, ki živi morda nekonvencionalno, a vendarle v skladu z lastno izbiro …

Režiserka Nina Šorak se je z ekipo posvečala predvsem vprašanju feminizma. Leto 2018 je bilo namreč leto gibanja #jaztudi, ki je polariziralo javno mnenje, poleg tega pa se beseda feministka v splošnem pogovornem diskurzu –paradoksalno –še vedno prepogosto uporablja slabšalno in kot oznaka za nekaj radikalnega. Vprašanje, kako izbrati tisto obliko feminizma, ki bi žensko v današnjem svetu določila kot resnično, pristno, dovolj feministko, se zato zdi skoraj nemogoča naloga. Oblike feminizma iz 20. in 21. stoletja ter njihove izbire so na določeni točki razvoja v nasprotju z neko drugo izbiro, zaradi nasprotij med manjšinskimi ideologijami pa imajo ponavadi koristi večinske. Individualno definicijo feminizma, kakršno je na primer našla Judy, je v kapitalizmu Zahodne Evrope težko podati, mogoče celo nevarno.

Besedilo ene najpogosteje uprizarjanih in nagrajenih britanskih dramatičark svoje generacije Laure Wade (1977), ki ga je navdihnila fetišizacija domačnosti in raznih nostalgičnih vsebin popkulture, kot so kuharske oddaje in tekmovanja v peki, je bilo krstno uprizorjeno junija 2018 v britanskem Nacionalnem gledališču v Londonu. Uprizoritev je prejela zelo pohvalne ocene, avtorica pa aprila 2019 nagrado Laurence Olivierza najboljšo komedijo.