Prostor duše in prostor gledališkega rituala sta pomembno zaznamovala ustvarjanje velikega slovenskega dramatika Rudija Šeliga. Izobčenke pričajo o tistih delih v nas, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pocrkljajte lončnice z bogato hranilno juhico iz banan!

Sobne rastline in juhica? Ne, ne šalimo se. Ampak priznajte, sliši se kar simpatično! Vse vam bomo pojasnili, vi pa jo boste po vsej verjetnosti mahnili v kuhinjo. Juhej! Akcija!

V uprizoritvi igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina Puntar in Samo Kutin. Dramaturga sta Eva Kraševec in Ilija Đurović, scenograf Branko Hojnik, lektorica Tatjana Stanič, avtorja glasbe Ina Puntar in Samo Kutin ter oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan in Branko Hojnik.

"Rudi Šeligo je eden od velikanov slovenske dramatike, njegove drame so doživele številne uprizoritve in interpretacije, v ljubljanski Drami nazadnje s Svatbo v režiji Jerneja Lorencija. Šeligov opus poleg dram obsega tudi številna prozna dela in esejistične prispevke, v katerih je obravnaval tako družbena kot gledališka vprašanja. Tokratna uprizoritev temelji na izbranih besedilih iz njegovega opusa, a jih uporablja kot vozlišča mreže, ki se plete preko kolektivnega spomina ustvarjalcev. Najpomembnejša čustva, želje in hrepenjenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena. Izobčenke tako pričajo o nas, pravzaprav o tistih delih v nas, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori. Kar pa je prostor duše, je tudi prostor rituala, predvsem gledališkega. Šeliga fascinira magija v gledališču. In ta uprizoritev se dotika tistega vidika magije, ki nagovarja najbolj ranljive plati človeka, dotika se tiste poškodovane in nedolžne snovi, ki je v zvezi z instinktivnim odzivanjem na svet. Če pomislimo, da v vsakem od nas, ne glede na to, ali je moški ali ženska, obstaja homo ludens, potem bi ta predstava hotela tega človeka priklicati na površje. Iz njega nekako izvabiti nedolžnost, ker se tam najbrž skriva duša," o predstavi pravi režiserka Mirjana Medojević. Dramaturginja Eva Kraševec pa v gledališkem listu zapiše: "Proces ustvarjanja uprizoritve po izbranih delih Rudija Šeliga je bil sprva zamišljen kot študij Šarade ali Darje, drobnega eksperimentalnega monologa, ki ga je Šeligo napisal za Polono Vetrih. Besedilo učinkuje kot postmodernistična impresija mlade ženske po imenu Darja, ki jo, kot mnoge Šeligove dramske osebe, preganja občutek utesnjenosti in sivine vsakdana. Želja po vznemirjenju, igri in raziskovanju, ki se v Šaradi zaključi z ritualno vrnitvijo v srčiko teatralnosti, je prevzela tudi nas. In zato se nam je ob tako zanimivem in navdihujočem avtorju, kot je Šeligo, zazdelo, da bi bilo smiselno gradivo razširiti in raziskati tematike, ki jih tudi sicer odpira njegovo delo. Zastavek ni bil enostaven in po prvem branju njegovega opusa smo se omejili na drame Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče ter Svatba in na dve prozni besedili, Triptih Agate Schwarzkobler in Ali naj te z listjem posujem ter na interpretacijo treh med seboj različnih usod, ki jih združuje kontekst marginalnosti, izločenosti, izobčenosti."