Objavljeno v reviji Obrazi, 8. 8. 2019. 

Privoščili ste si čokoladni sufle. Kaj boste pa morali potem narediti za postavo?

Nič, ker je čokoladni sufle moja najljubša sladica in jo pojém s takim užitkom, da nimam niti pikice slabe vesti – zato se mi nikjer ne pozna. Če pa bi se »sekirala«, bi se takoj poznalo. Dober nasvet za vse, ki jih skrbi, da se bodo zredili: če se ti nekaj »lušta«, si to privošči in pojej z užitkom! Ne pa da vzameš grižljaj in že razmišljaš: »Joj, kako se mi bo to poznalo!« Težko bi se odrekla hrani ali bila na dieti, ker preveč rada jem. Ogromno pojém, in če vprašate moje prijatelje, sem prava gurmanka. Raje grem večkrat na fitnes in se več gibam čez dan, da porabim kalorije, kot da bi morala opustiti sladice. Ne, ne! (In si z užitkom ponese žlico sufleja v usta, op. p.)

Formo ohranjate s fitnesom?

Rada hodim na fitnes in kdaj pa kdaj grem na Šmarno goro. Zdaj sem že veteranka, ko sem šla prvič, pa sem mislila, da bom kar dušo spustila. (smeh)

Vas ljudje ne ustavljajo tako pogosto, da ne pridete do vrha?

Tudi to se kdaj zgodi, ampak ni tako moteče. A če hočem imeti res dober trening, grem po poti čez Grmado, ki je težja, in tam skoraj nikogar ne srečam.

Že kot dekletce ste menda govorili, da boste nekoč slavna pevka?

Ja, tega se sicer ne spomnim, povedala mi je teta, ko sem prišla v finale Misije Evrovizije: »Vedno si govorila, da boš slavna pevka, ko boš velika! Vidiš zdaj?« Ja, to pa je zakon privlačnosti! Res sem tako močno verjela v to, da bom pevka, da ni bilo kančka dvoma. Rodila sem se v glasbeno družino, ati je imel bend, z njim sem hodila na vaje, pri dveh letih in pol že pela z njim na odru … Logično mi je bilo, da bo petje moja življenjska stvar. In sem vesela, da se je izšlo tako, kot sem načrtovala kot mala Nika. (smeh) Pazi, kaj si želiš, ker se ti stvari, na katere si osredotočen, uresničijo! Bila sem res odločena, da bom pevka, z glavnikom v roki sem fantazirala pred ogledalom.

Imate pa kljub temu rezervni poklic, kajne?

Sem diplomirana profesorica razrednega pouka. S tem se ne ukvarjam, učim pa petje na glasbenih delavnicah Popsing pri Marjetki Vovk. To je zame dodatna služba, saj pri glasbi nikoli ne veš, kaj se ti zgodi, zato je dobro imeti še kaj zraven. Karkoli, samo da je povezano s petjem in glasbo! Uživam v učenju in spoznavanju različnih ljudi, od otrok, najstnikov do starejših.

Učenje mladih je verjetno velika odgovornost?

Moj cilj je, da se učenci na vajah dobro počutijo in uživajo. Rečem jim, naj pojejo, kar želijo, tako da imamo od hrvaških do francoskih in korejskih pesmi. Res želim, da učenci z vaj odidejo srečni, da delajo z veseljem, ne pa da jih mučim. Saj jim pokažeš pravilne tehnike, učijo se in nadgrajujejo, ampak vse v zabavi in ljubezni do petja. 

Zakaj učiteljica razrednega pouka? Ste se videli v tem poklicu?

Vedno sem želela biti pevka, a sem vedela, da moram narediti neko šolo, da bom imela neki poklic – zaradi sebe in zaradi staršev. Vedno sem oboževala otroke, zato sem se odločila za razredni pouk. Ne vem pa, ali bom kdaj to tudi delala, ker si res želim vse življenje peti, želim si, da bi tudi na stara leta še stala na odru in učila petje. Upam, da se mi to uresniči in mi ne bo treba kdaj med šolske klopi.

Ste sicer radi študirali?

Ja, res mi je ustrezalo, bila sem v študentskem domu, spoznala nove kolege, odlično sem se počutila in bila sem res pridna študentka, imela sem same devetke in desetke, ker mi je bila večina predmetov res všeč. Vesela sem, da sem diplomirala. Saj bi lahko končala še magisterij – naredila sem vse izpite, manjka mi samo magistrska naloga –, sploh moja mama bi bila tega zelo vesela, ampak nimam časa in, če sem iskrena, se mi tudi ne ljubi in nimam nobene volje.

Ampak če imate vse izpite, bi se vam to res izplačalo!

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tjaša: Mišičasto telo je ustvarjeno zgolj za trenutke na odru

Tjaši Vrečič so se konec minulega meseca uresničile sanje, na odmevni nemški bodybuilding tekmi je namreč osvojila 1. in 3. mesto. Mnogi še vedno ne razumejo, da garanje za mišičasto telo poteka zgolj za trenutke na odru.

Saj vem, ne vzbujajte mi še vi slabe vesti! Saj enkrat bom. Mogoče. Ali pa tudi ne. (smeh) 

Še igrate klavir?

Bolj kot ne zase in v studiu, ko ustvarjam nove pesmi. Ne bi pa ga mogla igrati v živo pred občinstvom, malo sem že zunaj teh vod. Saj mi rečejo, naj poskusim, ker je to lepo videti, ampak bo že prišel čas tudi za to. Trenutno ga igram le v svoji coni udobja. 

Kariero ste začeli s pomočjo šovov, ki iščejo talente. Veliko je debat o tem, da na njih tekmujejo premladi otroci, da jim vsa ta nenadna pozornost in »instant« uspeh lahko zelo škodita. Kaj menite vi?

To je res. Vesela sem, da se je moja kariera začela dokaj pozno, pri devetnajstih letih, takrat sem že razmišljala s svojo glavo in vedela, kaj si približno želim. Talent šovi se mi ne zdijo slaba stvar, z njimi si res prej prepoznaven, kar ti lahko zelo pomaga, če znaš potem garati naprej. Veliko ljudi misli, da postaneš popularen in ti potem vse pade z neba. To je daleč od resnice; le je dobra odskočna deska, malenkost lažja, kot če bi se poskušal uveljaviti sam, potem pa moraš naprej sam garati in se dokazati. Ni pa mi všeč, da tekmujejo tako mladi. Svojega otroka ne bi pustila na talent šov – če si premlad, namreč še ne veš, kaj vse to pomeni in kaj bi pravzaprav rad. Ravno zato sem vesela, da sama nisem šla tako hitro v te stvari, pa bi lahko začela kot otrok. Ati je namreč dobil ponudbo, da bi snemala kaseto z otroškimi pesmicami, a sta se z mamo odločila, da ne. Zdi se mi zelo pametno, da sta pustila, da se pozneje sama odločim za petje, ne da mi je bilo vsiljeno. Vsak se odloči po svoje, zato tudi ne smemo obsojati staršev, ki se odločijo, da prijavijo svoje otroke – so pač ponosni in hočejo to pokazati svetu. A zagotovo to pusti neke posledice na otroku. Če me učenke vprašajo, ali naj se prijavijo v kakšen šov, jim rečem, da je odločitev njihova, a da jim vsaj do polnoletnosti tega ne priporočam.

Kaj pa resničnostni šovi, ki jih je ogromno, jih gledate?

Trenutno ne. Sicer raje gledam filme in serije, sem pa včasih pogledala Ljubezen po domače, zelo mi je bila smešna. Pa MasterChefa, ker se čudim, kako jim uspeva iz dobljene sestavine kar skuhati specialiteto, jaz česa takega ne bi znala.

Sicer radi kuhate?

Ne preveč. Saj kaj skuham, ampak ne z največjim užitkom. Raje perem posodo, kot kuham. Zelo rada pa dobro jem. (smeh)

Zakaj mislite, so resničnostni šovi tako priljubljeni?

Mislim, da jih ljudje gledajo, da se sprostijo, zabavajo, smejijo. Slovenci se nasploh radi smejimo, predvsem na račun drugih.

Če se ljudje smejijo na vaš račun, jim zamerite?

Ne, saj se tudi jaz velikokrat smejem na svoj račun! Ni panike! Vem, da sem medijsko izpostavljena in si lahko marsikaj privoščijo na moj račun, tega se zavedam, tak je pač moj stil življenja, sama sem si izbrala ta poklic. Vem, da imam zato manj zasebnosti, a so pač dobre in slabe strani.

Imate zdaj že debelo kožo?

Zagotovo bolj, kot sem jo imela na začetku. Sem zelo čustvena in ranljiva, hitro se zjočem, čeprav morda včasih na prvi pogled delujem močno, sem v notranjosti zelo krhka. Zato se izogibam branju spletnih komentarjev. Tudi če veš, da nekaj ni res, te vseeno malo prizadene.

Če pomislite na Niko, ko je začenjala kariero, koliko se je spremenila do danes in za katere stvari bi si želeli, da bi jih že takrat vedeli?

Izkušnje in napake te učijo, zato sem morala iti od tiste nevedne, naivne Nike do današnje. Tako je v življenju. Tista Nika z začetka se je zelo spremenila. Bila sem zelo naivna punca, saj sem še vedno, ampak takrat sem bila pa res – vse sem naredila, da sem ustregla drugim, nisem si upala povedati nazaj, raje sem kaj požrla, samo da ni bilo prepira … Zdaj se je to spremenilo, sem že toliko stara, da vem, kaj je prav in kaj si zaslužim, zagotovo sem zrelejša in bolj samozavestna, znam se postaviti zase in imam debelejšo kožo.

Kako si napolnite baterije?

Z druženjem s psičko Lili! Ostala je v Prekmurju, in že ko pridem tja, je super: mir, počasnejši tempo, veliko dvorišče, terasa, bazen, nihče me ne moti, ves dan lahko ležim, grem na sprehod z Lili … Sicer pa rada berem motivacijske knjige, te me res napolnijo, pa pogovori s prijatelji, fitnes, filmi in serije.

Kakšne serije gledate?

Trenutno tretjo sezono Stranger Things, Černobil, Črno ogledalo, Dark … 

Bolj temačne, torej?

Ja, temačne in mistične. So mi pa všeč tudi kakšne lahkotnejše, na primer Veliki pokovci ali Prijatelji, te gledam, kadar se hočem sprostiti. Pa seveda glasba, ta me sploh sprošča, brez nje res ne bi mogla živeti. Tišina me ubija. Če je v ozadju glasba, je vse lepše. Če bi bilo po moje, bi bila glasba povsod, tudi zunaj, da bi bili vedno kot v videospotu! (smeh) Glasba je lepa stvar, ob njej se zabavamo, plešemo, vse lepe stvari delamo ob glasbi. Glasba je zastonj zdravilo za vse.

Se petja ne naveličate?

Nikoli se ga ne bom! Najhuje je, kadar sem brez glasu, počutim se, kot da mi manjka moj največji inštrument, najpomembnejša stvar v življenju. Takrat sem depresivna, in da moram biti tiho, je zame največja muka! Tudi sicer neprestano govorim, ne znam se umiriti in preveč »gobcam«. A takšna pač sem.

Kdaj pa ostanete brez glasu?

Poleti se to občasno zgodi zaradi klime, ta je moj najhujši sovražnik, poleti je v avtu ne prižgem, raje se vozim s spuščenimi stekli. Pa ne smem iti na kakšne tekme, ker sem navijaški tip človeka in se derem ter se ne znam obvladati. Zato se takšnim stvarem, za katere vem, da lahko ob njih izgubim glas, raje izogibam.

In ko ga izgubite, kaj pomaga?

Najbolj to, da sem tiho. Ko so glasilke enkrat poškodovane, se morajo regenerirati.

Tudi za glas je treba skrbeti, ne zavedamo se, da ga je treba negovati in trenirati.

Glasilka je kot vsaka mišica, treba jo je trenirati. Več ko poješ, več zmore in je vsega navajena.

Večina za znane misli, da samo uživajo, so priljubljeni, imajo denar in vse privilegije, v resnici pa v vašem svetu ni vse samo rožnato, kajne?

Kje pa! Večina znanih na družbenih omrežjih kaže le lepe stvari, tudi jaz, nihče pa ne vidi, koliko je odrekanja, da na primer posnameš eno pesem ali videospot, včasih delaš od štirih zjutraj do desetih zvečer. In ves čas si pod drobnogledom, kamorkoli greš. Včasih si slabe volje ali se ti mudi, pa te ljudje sprašujejo za fotografiranje, a ne smeš odreči in pokazati, da si nerazpoložen, ker boš takoj označen za arogantnega.

 Se zavedate, da ste vzornica mnogo dekletom in pazite na svoje obnašanje?

Seveda pazim, kaj počnem v javnosti in kaj objavljam na svojih profilih. Ampak saj v bistvu sem takšna, kot sem v javnosti, tudi v resnici, tako da se ne pretvarjam.

Imate še panične napade?

Ne več, hvala bogu! To se mi je dogajalo leta 2014, ko sem bila še na univerzi. Sploh ne vem, zakaj, ker je vse »štimalo«. V šoli sem kar naenkrat dobila potne roke, nisem mogla požirati, vrtelo se mi je, kot da bi sebe gledala od zgoraj, nisem se mogla skoncentrirati in normalno delovati ... Res grozna stvar! Zdravnik je potrdil, da so to panični napadi, in mi predpisal neka pomirjevala, a jih nisem hotela jemati. Vedela sem, da bo sicer bolje, če jih bom vzela, a ko jih ne bom, se bodo panični napadi vrnili in bom pristala v začaranem krogu. Pomirjevala sem vzela samo enkrat, ko je bilo res grozno, sicer pa sem se odločila spopasti z napadi in sem se vračala na mesta, kjer so se mi pogosto ponavljala, na primer kino, šola, lokal. Ponoči sem se bala zaspati, ker sem se zbujala vsa panična. Bala sem se tudi ljudi, čeprav sem sicer zelo komunikativna. To obdobje je bilo res strašno, še najbolje sem se počutila doma pri starših, kot mali otrok. A kot so napadi nenadoma prišli, so tudi kar naenkrat odšli. Še danes nisem našla pravega razloga, zakaj sem jih imela. Ampak jih na srečo ni več. (Potrka po lesu, op. p.)

Imate pa še vedno migrene?

Ja, migreno imam že od enajstega leta, vedno pride po menstruaciji, včasih tri dni ležim zaprta v mrzli, temni, tihi sobi, bruham in ne morem nikamor. Ljudje, ki nimajo migrene, sploh ne vedo, kako grozno je to.

In če imate takrat obveznosti?

Učiti nikakor ne morem, če imam nastop, pa od adrenalina na odru glavobola ne čutim, ko potem popusti, pa me zadene še huje. Nisem pa še odkrila česa, kar bi mi res pomagalo.

Zakaj ste spregovorili o teh težavah?

Zakaj bi mi bilo nerodno govoriti o tem? To so življenjske teme, to se ne dogaja samo meni, zdi se mi smešno, da se o tem tako malo pogovarjamo. Ker sem izpostavljena oseba, se mi zdi dobro, da ljudje vidijo, da se kaj takega lahko dogaja tudi meni. Vsi smo samo ljudje, krvavi pod kožo. 

Decembra boste praznovali 27. rojstni dan. Vas skrbi staranje?

Bolj me skrbi to, da gredo leta, jaz pa se še vedno počutim kot 21-letnica! Da imajo vsi okoli mene otroke, jaz bi pa še skakala v bazen in potovala. Ampak se imam super! Ne morem vplivati na leta, lahko pa na to, da se vedno počutim mlado. Včasih se res počutim kot najstnica! (smeh)

Otroke imate zelo radi, pravite. Verjetno si želite tudi svojih?

Zdaj so ravno ta leta, malo pred tridesetimi, ko so vse moje prijateljice noseče ali že imajo otroka. Meni pa se je ravno tako lepo odprlo, zato postavljam kariero na prvo mesto. Saj vem, da bi mi lahko karierno uspevalo tudi z otroki, ampak trenutno še nimam te želje. Zagotovo pa bi jih imela nekje pri tridesetih letih, če bo vse »štimalo«. A to so moji načrti, kako bo potem, pa kdo ve!

Verjamete v usodo, vesolje, boga …?

Zelo verjamem v zakon privlačnosti, v to, da si sami kreiramo svoje življenje!