Sara Isaković se po koncu kariere ukvarja s psihologijo, predvsem psihologijo učinkovitosti, njeno življenje pa je kljub temu še vedno prepleteno s športom. Zato niti ni presenetljivo, da se odziva na številne, predvsem dobrodelno usmerjene, športne projekte. Letos je bila tako ena izmed številnih tekačev, ki so pred 24. Volkswagen ljubljanskim maratonom svojo energijo na e-stezah usmerili v pridobivanje elektrike, s tem pa so zbirali sredstva za sedem novih defibrilatorjev. O tej izkušni in številnih drugih zanimivostih je spregovorila tudi za naš medij Njena.si. 

1. Po končani karieri ste ostali športno aktivni? Kako skrbite za aktivno življenje in svoje zdravje?

To je bila moja zavestna odločitev, da če sem bila vrhunska športnica, da še vedno ostanem športnica. To mi je zelo pomembno, ko delam z mlajšimi otroci, še posebej športniki, da sem jim zgled. Če sem že ambasadorka zdravega življenja, mi je tudi pomembno, da primerno skrbim za svoje telo. Kako pa je čisto odvisno od letnega časa. Jeseni sem zelo veliko v hribih, šprinti v hrib ali daljši pohodi 1,5 do 2 uri. Velikokrat, še posebej pozimi, fitnes. Pozimi bi tudi rada začela smučati, ker že dvajset let nisem. Poleti pa bolj plavanje, kolesarjenje, tek ... Bolj sem aktivna zunaj, ampak vseeno vsak dan poskrbim, da se gibam. Če nikamor ne grem, si pa vsaj zvečer vzamem pol ure, da se raztegnem, kakšne vaje za pilates, joga z meditacijsko glasbo. 

2. Kako po koncu plavalne kariere gledate na plavanje? V njem še uživate, ali imate raje druge športe?

Seveda! Plavanje bo vedno tista moja prva največja ljubezen. Z največjem veseljem spremljam plavalce, cel moj Instagram je polen samo plavalnih zgodb in objav. Seveda so to moji prijatelji, ki še plavajo in z veseljem spremljam njihove kariere, z veseljem spremljam olimpijske igre. Zame lepšega športa v življenju ni. Še vedno ga rada spremljam in seveda najraje skočim v vodo, ker se tam počutim najbolj doma. Plavanje mi predstavlja neko vrsto meditacije, ko skočim v vodo odmislim misli in sem prisotna samo s svojim telesom, dihanjem in uživam. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

##INSTAGRAM-Bz1IN5tl1zB##

3. Danes se ukvarjate s psihologijo, predvsem psihologijo učinkovitosti.
Kako to povezujete s športno aktivnostjo in dejansko uspešnostjo?

Ne glede na to, ali so to športniki, glasbeniki, piloti, plesalci, ekstremni športniki, poslovneži, kirurgi, gasilci, policisti ... Vsak dan se nahajamo v svetu učinkovitosti, ko v neki službi moramo biti optimalni, ko moramo optimalno reagirati. Psihologija učinkovitosti se ukvarja s tem, kako v neki dani situaciji optimalno izvajamo tisto svoje delo in kako optimalno delujemo vsak dan. Da je fokus na pravem mestu, da je prisotna motivacija, da smo samozavestni, da delo opravljamo z veseljem, da znamo obvladati svoje negativne misli in neproduktivna čustva ter da znamo izbirati, kako želimo vsak dan razmišljati, kako se želimo počutiti in obnašati. Ker nenazadnje imamo sami izbiro in odgovornost vsak dan, kaj naredimo s svojimi življenji. Dobro je, če znamo izkoristiti svoj potencial in doseči najboljše kar lahko. Predvsem pa, da si damo možnost, da smo najboljši, kar smo lahko. Tukaj pri ljudeh, ki se omejujejo s svojimi miselnimi vzorci, ki niso najbolj pozitivni, vidim še veliko prostora za napredek. 

To se vidi športnikih ali pilotih, predvsem pa tistih poklicih, kjer v nekem danem trenutku morajo pokazati svoje znanje, sposobnosti v tisti stotinki. Kako torej v tistem stresnem trenutku, ki najbolj šteje, mi naredimo tisto najboljše kar lahko. Piloti, te sem najbolj študirala, v neki dani situaciji rešijo ekstremen problem. V kabini ni prostora za napake in glava mora biti na pravem mestu, če želijo ljudje optimalno delovati ali optimalno reagirat, izpeljati neko stresno situacijo. 

4. Iz psihološkega vidika, kašna je dejanska povezanost med mentalnim stanjem posameznika in njegovo pripravljenostjo do športne aktivnosti. Tu ne govorim o profesionalnih športih, ampak o klasičnih izgovorih, ki jih posamezniki najdemo, ko bi se morali odpraviti na krajši tek ali za eno uro v telovadnico?

Gre za popolno povezavo. Gre se za to, da je človek najprej motiviran, da skrbi zase. Najbolj pomembno je, da se spoštuje in se ima rad ter da ima to željo, da skrbi zase, ker ve, da se bo tako boljše počutil v svoji koži. 

Če je že v dobrem fizičnem stanju in si želi večjih izzivov, potem si mora zadati cilj 'kaj je tista stvar, ki si jo želi doseči'. Ko si zada ta cilj, si mora tudi zavestno načrtovati pot, kako bo ta cilj dosegel Želim teči ljubljanski maraton, vem, da bo priprava na maraton potrebovala to, to in to. Da ve, da mora preteči toliko kilometrov na dan, da se razteguje ... To je plan, ki se ga moramo držati vsak dan. To je zelo preprosto. Kje so torej največje ovire? To pa so neki klasični izgovori, ko naš um vedno išče neko lažjo pot ven. 'Danes pada dež, danes res ne bo šlo.' Kot sem rekla, naš um išče lažjo pot, da nas brani in ščiti pred neudobnimi in neznanimi izzivi. 

Včasih je najboljše, da se samo odpravimo, ko to naredimo in smo že tam, bomo našli motivacijo. 

##INSTAGRAM-B17NNaylQJ-##

5. Zakaj ljudje za recimo prekomerno težo raje krivimo stres, službo, pomanjkanje časa ... in težav ne najdemo sami v sebi?

Ko se nekdo znajde v situaciji, ko ima recimo preveč kilogramov, je krivo vse. Geni, ščitnica, pomanjkanje časa ... Tako je um narejen, da se poizkuša izgovarjati v trenutkih, ko si želimo neko situacijo razložiti. Um išče odgovore, najlažji pa je ta, da se branimo. Ker se v tistem trenutku dobro počutimo in nas to tolaži. Dolgoročno pa si s tem škodujemo. Ljudje pa sami s sabo nismo iskreni. Tu je največja težava. Ker nismo iskreni, si ne priznamo situacije, v kateri se nahajamo. Posledično pa smo jezni nase, ker se nimamo radi, po dveh kosih pice rečemo, da lahko pač še tretjega, pa še eno tortico, pivo, čokolado ... Ko nismo iskreni, se nimamo radi, pademo v neko črno luknjo, ko se najdemo v tem negativnem vrtincu, se izgovarjamo na druge stvari, ker ne želimo prevzeti odgovornosti za svoje stanje. Vedno je krivo nekaj drugega. 

Iz tega vrtinca se je treba speljati ven. Si priznati, da situacija ni najboljša, da ni prijetna in da nam ni všeč fizično stanje, v katerem se nahajamo. Brez kritik, da smo debeli ali grozni, saj te ne pomagajo. Reči si moramo, da nam nekaj ni všeč, a se ob tem vprašati, kako lahko to stanje izboljšamo. Kako lahko postanemo fit? Potem bo um iskal rešitev in ne izgovora. 

6. Radi tudi pomagate, nazadnje ste se pridružili projektu »S srcem pri teku«, kjer ste svojo tekaško energijo usmerili v dober namen, za nakup sedem novih defibrilatorje. Zakaj ste se odločili sodelovati v projektu?

Ker sem vedno za to, da se nekje skupaj dobimo in da pozitivna energija, še posebej skozi šport, ustvarja nekaj dobrega. Ker smo pretekli tistih 42 kilometrov in dobili vse srčke ter videli, koliko ljudi je bilo vpletenih v to, da tečemo za dober namen, je nekaj najlepšega, kar lahko naredimo in vemo, da lahko nekomu pomagamo. 

##INSTAGRAM-B4Eu2conw_N##

7. Trenirali ste na e-stezah, ki generirajo elektriko. Kako poteka tek na takih stezah?

Bilo je bolj naporno. Veliko težje, kot sem si predstavljala. Šlo je veliko več energije, ampak ok. Nabirali smo elektriko, zato smo se morali malo bolj potruditi. 

8. Če pozabiva na šport in športno aktivnost, kje vi še najdete svojo srečo?

Najdem jo v ljubezni, v druženju s prijatelji, z družino, bratom dvojčkom, v meditaciji, branju knjig, v gledanju kakšnega dobrega filma, posnetega po resničnem dogodku, v doma skuhani hrani ... V majhnih stvareh. Srečo lahko najdem vsak dan v zelo majhnih stvareh in sem zelo hvaležen človek, če sije sonce, sem hvaležna, če srečam kužka, na cesti sem hvaležna. Če fantu napišem sporočilo na listek papirja in ga nalepim na ogledalo ali mu ga pustim v torbi, me to osrečuje. Če si kupim rože, samo zato, ker so lepe in mi polepšajo stanovanje.