Manca Špik se je nekoč počutila kot grdi raček

Žal sem se vso mladost zaradi nesrečnega spleta okoliščin, predvsem pa zaradi neuslišane ljubezni počutila kot nekakšen grdi raček,« iskreno priznava Manca Špik. »Šele nastopanje mi je dalo dovolj samozavesti, da sem dvignila brado, obula čevlje z visokimi petami, se zravnala in povzdignila glas. Spominjam se, da sem še dolgo po svojih prvih uspehih mislila: 'Ne, to ne more biti res, to je pomota, saj ne ploskajo meni ...' In še danes, ko med poučevanjem ali na nastopu med občinstvom opazim enak sramežljiv obraz, si rečem: 'Tole dekle ali tegale fanta moram prepričati, da je vreden več, kot si misli.' In vsakič ko mi uspe, mi je lepo.«

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Čeprav je z nastopanjem postala samozavestnejša, pa je pevska kariera ni spremenila. »Ostala sem takšna, kot sem bila od nekdaj. Včasih, ko z znanci obujamo spomine iz otroštva, vsi pravijo, da sem ostala ista. Večinoma so presenečeni, da se kljub medijski prepoznavnosti nisem prav nič spremenila. Pa saj to je logično, medijska podoba pogosto ni to, kar človek v resnici je. Običajno o tebi pišejo ljudje, ki te ne poznajo, neresnice pa pišejo le zato, da bi se njihovi članki bolj brali.«

Zdaj je na glasbenem prizorišču že tako dolgo, da je takšna pisanja večinoma ne spravljajo ob živce. Dosti bolj jo zbode, kadar ji člani njene ustvarjalne ekipe včasih dobrohotno očitajo, da je premalo ambiciozna. »Z menedžerjem, producentom, avtorjem glasbe, aranžerjem in tekstopiscem smo zdaj skupaj že dobrih petnajst let. Delujemo usklajeno in ne bi jih menjala za nič na svetu, pa čeprav mi včasih očitajo pomanjkanje ambicioznosti, pa da sem preveč prijazna. A ne razumem, zakaj bi se takšna lastnost pripisovala neambicioznosti, medtem ko se nenehna želja po še več, višjem in močnejšem enači z uspehom? Jaz sem s svojo glasbeno potjo zelo zadovoljna in si ne želim več kot to, kar imam. Ne želim si osvojiti Amerike, sveta ... Takšni cilji bi zame pomenili prevelik pritisk in zagotovo ne bi bila srečna. Večina, ki o takšnih zadevah sanja, sploh ne pomisli, kako lepo nam je v tej naši mali deželi, kjer je vse blizu, enostavno in varno. Treba je sprejeti to, kar se ti ponuja,« pravi Manca, ki skuša to dopovedati tudi svojim učencem v šoli petja.