Ljubezni do knjig se je Mario Galunič »nalezel« v družini, saj sta bili strastni bralki tako njegova mama kot stara mama. »Mama je ves čas kupovala nove in nove knjige, sploh nismo vedeli, kam bi z njimi,« se Mario smeji in omeni, da mu bo od otroških knjig v spominu vedno ostala zbirka Zlata slikanica. »Obsegala je približno 20 knjig, ki sem jih neštetokrat prebral in pregledal, še posebej imenitne so bile ilustracije. To je bilo za otroka tako, kot bi prebral sto romanov.« Danes na leto prebere od 20 do 25 knjig, izračuna. »Rad bi jih prebral še več, saj se moje police šibijo pod težo neprebranih knjig, ki jih kupujem na zalogo – da jih imam pri roki, ko se odločim zanje. In da imam izbiro.« Prizna, da bere manj kot pred leti, največja težava je seveda v (modernem) času.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»Svojo pozornost zahtevata telefonček pa računalnik. Veliko je dražljajev, ki knjigi jemljejo čas, a se ne dam. Zadnja leta zato zelo skrbno izbiram naslove, in če me knjiga takoj ne pritegne, se ne trudim, odložim jo in grem naprej. Včasih pa sem vsako knjigo prebral do konca. Lepa navada pravzaprav,« razmišlja. V nasprotju z marsikom Mario nikoli ne bere pred spanjem. »Opazil sem, da sem v nekem posebnem stanju med budnostjo in snom. Naslednji dan se tako spomnim samo polovice prebranega in potem vedno listam nazaj in se mi zdi, da nikamor ne pridem. Torej berem, ko sem buden in pri sebi. Predvsem moram imeti mir. Idealno prizorišče je terasa na vikendu ali plaža na morju, udobno se moram namestiti in potem je vse v najlepšem redu.«

Njegov bralni okus se z leti spreminja. »Trenutno znova berem Rimljanko Alberta Moravie, prav neverjetno, kako me je posrkala vase. Zelo priporočam. Sicer pa me čaka na mizi še nekaj starih dolgov. Haruki Murakami je recimo avtor, ki me ni nikoli razočaral, a ne pridem do njegove Kronike ptiča navijalca, pa sem jo kupil že ne vem kdaj. In spet mi postajajo všeč kriminalke, kot kaže, se bom moral spoznati z Jojem Nesbøjem.« Mario se zaveda, da vsak bere knjigo s svojimi očmi in s svojimi življenjskimi izkušnjami, zato ni nujno, da je ista knjiga všeč vsem. A vseeno ima le nekaj ljudi, katerih priporočilom zaupa. »V službi se o knjigah pogovarjam z Bernardo Žarn. In kar koli mi priporoči moja prijateljica, nekdanja sodelavka s šole, kjer sem poučeval, je super, zato jo prav priganjam, da naj več bere, saj pogrešam njene predloge.

Ne dam pa veliko na priporočila v časopisih, prevečkrat sem se opekel.« Dobre predloge pa je kdaj »našel« tudi v gledališču. »Imam abonma in dolga leta je ob meni sedela gospa, ki je med vsako pavzo vzela iz torbice knjigo in brala. Pogosto sem 'poškilil' in si zapisal naslov, bile so same imenitne knjige. Temu se reče ljubezen do knjig,« vzklikne in doda, da se mu sicer bralna kultura v Sloveniji zdi precej slaba. »Večina ljudi ne bere nič, mnogi pa zelo malo – kar je še vedno bolje kot nič. Ljudi, ki imajo ves čas nos v knjigah, pa je zelo malo. A jih občudujem. In vsi ljudje, ki mi kaj pomenijo, tudi berejo. Ni nujno, da veliko, a že to, da si sposoben prebrati roman od začetka do konca, veliko pove o človeku. Marsikdo tega preprosto ne zmore.«