Ko sta izčrpala vse možnosti umetne oploditve in se sprijaznila, da bosta ostala brez otrok, sta se sredi lanskega decembra razveselila sina Matiasa. »Za sina mi ni težko vstajati sredi noči. S tako muko sva ga dobila, da bi zanj naredila čisto vse. Ko se nasmeje, so v trenutku pozabljene ure nočnega bedenja.«

Špela Pavlin ima še danes lepe spomine na skupino Atomik Harmonik. »Tisti dve leti sta mi dali res veliko lepega. Postali smo dobri prijatelji, veliko smo nastopali in se imeli nepozabno. Še danes se srečamo in si imamo vedno veliko za povedati,« začne svojo pripoved svetlolaska, ki je pred leti nekaj časa živela in delala na Obali, nato se je vrnila v domače Domžale in začela delati na radiu. Fantje so jo od nekdaj obletavali. Čisto po naključju pa se je začela zveza z Žigo. »Našel me je na Facebooku, začela sva si dopisovati. Vse je bilo lahkotno in zabavno. V veselje mi je bilo klepetati z njim. Čisto neobvezno sem sprejela povabilo, naj ga obiščem na Švedskem, kjer je igral hokej. Rekla sem si, zakaj pa ne, šla bom gor in se imela fino. A ko sva se začela družiti v živo, sva drug drugemu čedalje bolj lezla pod kožo. Žiga je krasen človek in hitro sva ugotovila, da sva za skupaj. V manj kot letu dni sem se preselila k njemu,« pove Špela, ki se ji ni bilo težko navaditi na življenje na severu. Sprejela je, da so ljudje bolj zadržani, a vseeno prijazni. Navadila se je, da ljudje po hišah in stanovanjih nimajo zaves, pa vseeno nihče ne zija noter. Čudila se je tudi temu, da nimajo ograj. S puncami preostalih hokejistov je hitro navezala stike in si ustvarila lepo življenje. Na Švedskem sta bila skoraj štiri leta. Zelo sta uživala, država je urejena, ves čas sta se izmenjevala sonce in sneg, živela sta tudi ob vodi. Pravi raj na zemlji. Povsem drugače je bilo, ko je Žiga podpisal za klub iz Kazahstana. »Bilo je, kot da bi se vrnila trideset let nazaj, v čas socializma. Vse se je dogajalo 'po vezah', brat podpredsednika države je bil predsednik kluba, nikoli nisi vedel, kaj te čaka. V tistih štirih mesecih sem se naučila brati cirilico, da sem lahko v trgovini kupila, kar sem potrebovala,« se spominja. Zelo sta bila vesela, ko je Žiga podpisal drugo pogodbo s klubom v Pragi. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Serija o zalezovalki pretresa s srhljivo resnično zgodbo

Baby Reindeer je naslov nove mini serije, ki je zaradi svoje grozljive resnične zgodbe nemudoma postala hit. Oboževalce je še posebej pretreslo, ko so izvedeli, da so uporabili prava sporočila bolestne zalezovalke, katere žrtev je bil glavni igralec!

Neuspešni poskusi

»Praga je prekrasna, četudi tako polna turistov, da se le stežka prebiješ čez Karlov most do Hradčanov. Pogosto so naju obiskovali prijatelji, veliko pa sva prihajala v Slovenijo. Sledila je selitev v Češke Budjejovice, kjer je igral tri sezone. Od 1. januarja letos pa je na Slovaškem. Ves čas sem ga podpirala, on pa mene. Vse bi bilo prekrasno, če bi se nama izpolnila še želja po otroku. Leta so minevala, jaz pa nikakor nisem mogla zanositi,« se spominja. Trudila sta se na različne načine, posegla tudi po umetni oploditvi. V več kot petih letih je nehala šteti, kolikokrat je bila na umetni oploditvi, kolikokrat je upala in molila za pozitiven test nosečnosti. Kupila jih je veliko, a nobeden ni hotel pokazati tako želenih dveh črtic.

Ko se v hudem zgodi najboljše

»Lani sem bila na Češkem na zadnji možni umetni oploditvi. Molila sem, da bo tokrat uspelo. In bila razočarana, ko spet ni. Tudi Žigi je bilo hudo. Vendar so naju preizkušnje še bolj povezale in utrdile. Dogovorila sva se, da če nama otrok ni namenjen, bova pa sama. Z najinim yorkširskim terierjem Timijem. S tem sva se sprijaznila in živela dalje. Žigo sem podpirala na njegovi športni poti. Kar nekajkrat mi je bilo zelo hudo, ko sem ga gledala na ledu poškodovanega. Na Švedskem je vanj tako priletel soigralec, da mu je zlomil rebra, ki so predrla ledvice. Ležal je v bolnišnici v negotovosti, ali se bo ledvica zacelila ali pa jo bodo morali odstraniti. Da ne govorim o tem, kolikokrat se je znašel na tleh, jaz pa sem umirala od strahu, ali bo z njim vse v redu. Zabičala sem mu, da mi mora vsakič, ko ga podrejo, vsaj pomigati, da bom videla, da je v redu. Lani na Češkem sem bila čisto preč od groze, ko mu je sotekmovalec z drsalko prerezal pol obraza, da je vse krvavo viselo dol. Zašili so ga, še zdaj pa ima po vsem obrazu brazgotine. Bila sem ob njem in skrbela zanj. Takrat še nisem vedela, da se je v vsem tistem slabem zgodilo nekaj dobrega – bila sem noseča. Sprva sploh nisem mogla verjeti, da je to res. Naredila sem kar nekaj testov, da sem si končno upala verjeti, da ni pokvarjen.«

Končno mama

Med nosečnostjo se je dobro počutila. Seveda pa je bila prve mesece na trnih, ali bo vse dobro. Z Žigo sta se dogovorila, da bo rodila v Sloveniji. 16. december 2019 je bil za zakonca Pavlin eden najlepših dnevov, saj sta k sebi končno stisnila tako želenega dojenčka. Že pred časom sta se dogovorila, da če bo fantek, ga bosta poimenovala Matias. Na Švedskem je to pogosto moško ime, Matija pa je bil tudi Špelin dedek. Z Matiasovim rojstvom se je začelo eno najlepših obdobij v življenju zakoncev. Malo jima je bilo težko, da je bil Žiga doma le mesec dni, nato pa je moral v klub na Slovaško. Zakonca sta se namreč dogovorila, da bo Špela z dojenčkom ostala v Sloveniji, kjer imata stanovanje, pomaga pa ji tudi mama, kar ji je bilo v prvem mesecu v veliko pomoč.

In potem je prišel koronavirus

Mlada mamica se je po prvih zadregah dobro znašla v novem položaju. Težko ji je bilo le zato, ker Žige ni bilo prve tedne Matiasovega življenja. Toda takšna je cena vrhunskega športa. Sreča v nesreči je bila pandemija, ko se je Žiga vrnil domov. Ker ni mogel trenirati in tekmovati, je poskušal nadoknaditi čas z ženo in sinom. »Zdaj smo vsi trije skupaj in zelo nam je lepo. Trenutno še ne vemo, kako se bo stvar končala. Midva z Matiasom ostajava v Sloveniji, Žiga pa bo ravnal, kakor se bodo stvari razvijale. Za zdaj še ni nič jasnega, kdaj se bo nadaljevalo prvenstvo, kdaj se bodo vrnili na treninge, vendar to niti ni v najini domeni. Pandemija je nekakšna sreča v nesreči, da smo lahko skupaj. Matias je božji dar in zelo sem hvaležna, da skupaj uživamo v njegovem napredku.«