Boris Kopitar pravi, da ni »knjigožer«, ampak ko si vzame čas za branje, poskrbi, da so to kakovostne knjige, zato si zanje vzame tudi več časa. »Nisem eden od tistih, ki bi se usedel in prebral knjigo v dnevu in pol. Tega ne počnem, ker imam toliko drugih obveznosti, ki me preprosto kličejo in ne dovolijo, da bi bilo tako. Ker sem tak bralec, pa moram po tem, ko pridem nazaj h knjigi, navadno prebrati še kakšno stran za nazaj, da znova ujamem nit,« opiše svoje bralne navade Boris, ki svoj čas zelo rad preživlja z vnučkami in vnučkom, ki so stari od dve do šest let.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

»Ko sta bili starejši dve še manjši, nista imeli nikoli dovolj Janka in Metke, Ostržka, Petra Pana in Mačka Murija. Prav slednja knjiga avtorja Kajetana Koviča pa je tudi najbolj zdelana knjiga pri nas, če lahko tako rečem. Imamo jo namreč še iz časov mojih dveh otrok, sina in hčerke. Šlo je za zanimivo kombinacijo prepevanja pesmi, zraven pa smo gledali še knjigo. Res je zelo zdelana, ampak je preprosto ne zamenjamo. Vsa je že zlepljena. Saj veste, majhni otroci kdaj kaj ponesreči strgajo, a se ta knjiga prenaša iz roda v rod.«

V zadnjem času ga je še posebej pritegnila knjiga njegovega dobrega znanca Matjaža Brojana: »Ker je v teh čudnih časih prostega časa precej več kot sicer, sem v roke vzel zanimivo knjigo z domžalsko lokalno, tudi slamnikarsko tematiko. Ker sem doma iz Ihana pri Domžalah, sem skoraj na dušek prebral knjigo Domžal-ci in njihov čas. Gre za zgodbe ljudi in družin nekdanjih Domžal. Knjiga je luč sveta zagledala pred štirimi leti in zame zelo zanimivo je bilo poglavje o proslavi 100. obletnice kamniške železniške proge junija leta 1991. Ob tej priložnosti sem na povabilo tedanjih občinskih oblasti odigral vlogo slavnostnega postajenačelnika v spremstvu gosta na slovesnosti, tedaj 95-letnega nekdanjega prometnika na domžalski železniški postaji Janeza Jenka, kot je videti na pričujoči fotografiji iz arhiva. Od nekdaj so mi bili zelo ljubi lepi spomini na vse, kar se mi je zanimivega zgodilo.«