Čustvena stiska Savine Atai

To zgodovinsko obdobje bitke z novim koronavirusom vsak izmed nas prestaja na svoj način. Nikomur pa ni lahko, tudi tistim ne, ki obvladajo premnoge duhovne veščine za obvladovanje stresa in nemira. Že občutek pogrešanja je nekaj, na kar svet ni bil pripravljen. Tudi Savina Atai se sooča s paleto razburkanih čustev, ki se rojevajo daleč stran od njenega rodnega doma. S spletnimi prijatelji je tako iskreno delila tesnobo, zaradi katere se je smilila sama sebi in bila hkrati jezna, ker ne uvidi vsega tsitega, za kar bi bila lahko hvaležna.

»Cel dan sem bila v pižami ... pogrešam očija, mojo psičko, mojo Ireno, pogrešam se dotaknit svojih tečajnic, objeti svoje prijatelje, pogrešam svoje zapiske, knjige, obleke, svoj najljubši povšter (vem, da je materialno-ampak gre za občutek doma ... vse moje stvari so v Sloveniji), pogrešam potovanja, Ljubljano, pogrešam svobodo, pogrešam leteti na drug konec sveta za poglabljanje in deljenje znanja,« je povzela občutke Savina in dodala, da se bliža eno leto, od tedaj, ko je domačim pomahala v slovo in da celotna stiska močno vpliva na njeno produktivnost.

»Zdi se mi, da sem počasna. Da rabim toliko več časa, da kaj naredim in dokončam. Da se fokusiram. In zberem. Strah me je za svet,« priznava duhovna učiteljica, ki je ob koncu dneva našla uteho v zlatih oblakih, ki so nežno prekrili nebo.