Hajdi je danes mamica dveh osnovnošolcev, ki imata čudovito otroštvo. Takšno, kakršno je poznala tudi sama, ko je bila majhna. »Odraščala sem v popolni družini. Moji starši so bili strogi, ampak korektni. Vedno so mi pomagali, da sem lahko razvijala svoje talente. Ob meni so bili, ko sem jih potrebovala. Izjemno sem jim hvaležna za vse. Ko odrasteš in sam postaneš starš, se te hvaležnosti še toliko bolj zavedaš. Zdaj se trudim, da tudi mojima fantoma nudim ljubezen in toplino, ki je ključna za razvoj človeka. Seveda pa svet ni sladkorna pena, zato ju ne želim preveč zavijati v vato, ker potem je lahko soočenje z realnostjo izjemno kruto. Tako ju pripravljam na razne situacije, poskušam jima pustiti, da čim več preizkusita in naredita sama. Zelo smiselno se mi zdi, da kot družina investiramo v potovanja, ker potovanja širijo obzorja. Želim, da spoznata druge kulture, vere, kulinariko, glasbo in se naučita opazovati drugačnost s spoštovanjem, in ne z zaničevanjem. Danes je izjemno pomanjkanje tolerantnosti in empatije, in ravno zato želim s potovanji integrirati čim več teh lastnosti.« Tudi sama se je zelo zgodaj soočila s kruto realnostjo, saj kljub uspehom, ki jih je doživela kot mlado dekle, ni imela privilegijev. »Po končani ekonomski fakulteti sem se želela zaposliti, ampak pot do službe ni bila tako enostavna, kot si morda marsikdo misli. Zaradi etikete Hajdi me ni nihče hotel sprejeti, da sem odrasla in odgovorna oseba, in ne več majhna deklica, ki je pela Naš kuža. Moja prepoznavnost mi pri iskanju prve službe ni bila ravno v pomoč, kar je po eni strani škoda, saj bi moral nekdo, ki kadruje, te kvalitete ceniti. Ne nazadnje prodati največ kaset v Sloveniji, pa čeprav kot otroška pevka, ni šala, temveč trdo delo in garanje. Ko so se drugi otroci igrali, sem jaz snemala, nastopala, imela intervjuje, spoznala ljudi, si pridobila različne izkušnje. Na koncu sem preko uspešno opravljene prakse dobila priložnost, da sem delala kot komercialistka za pravne osebe na banki. Izjemno sem uživala v tem delu in najbolj pomembno mi je bilo, da sem bila v stiku z ljudmi – s strankami. Tako sem lahko spoznala v drobovje različna podjetja, secirala bilance in se imela možnost družiti z uspešnimi poslovneži. To desetletno obdobje v bančništvu je bilo zame kot podjetnico izjemnega pomena.«

##INSTAGRAM-CVgDNojokSj##

»Zelo težko je bilo pustiti krasno službo, odlično ekipo sodelavcev in seveda neko varnost in stabilnost,« pojasni Hajdi, kako je sprejela odločitev, da vendarle gre na svoje. »Še danes sem hvaležna mojemu možu Urbanu, da je verjel vame in me spodbujal pri odločitvi za samostojno pot. Brez njega bi bilo zelo težko in skupaj sva odličen tim, tako zasebno kot tudi poslovno. Odlično se dopolnjujeva, saj sva zelo različna, a hkrati tudi tolerantna, da drug drugega ne spreminjava, in vidiva v drugačnosti pozitivne lastnosti.« Zakonca v delu skupaj vidita samo prednosti. »Z Urbanom si ne znava predstavljati življenja drug brez drugega. Vse počneva skupaj in super se imava. Res lahko rečem, da sta se našli sorodni duši. Za vse tiste, ki trdijo, da popolna ljubezen ne obstaja, sva midva popoln dokaz, da obstaja. Saj se tudi midva kdaj ne strinjava, ampak takrat vzameva papir in napiševa vse prednosti in slabosti posameznega razmišljanja ter tako lažje vidiva situacijo z drugačne perspektive. Mislim pa, da je osnova za uspešen zakon spoštovanje, in to je resnično dragulj odnosa, na katerega je treba ves čas paziti. Ker ko ta izgubi sijaj, lahko gre marsikaj narobe. Sama sem že skoraj obupala pri iskanju svojega sopotnika in ravno takrat, ko sem si že rekla, da bom pač sama pri 35 letih, se je pojavil Urban. Tako da nikoli ni prepozno in iskreno verjamem, da se za vsakega lahko najde sorodna duša. No, pri meni se je, ko sem nehala iskati.«