Dobitnica Borštnikovega  prstana je z veseljem   svoje bogato znanje in   izkušnje kot profesorica na AGRFT  prenašala na  mlade. Zdaj   pa je hvaležna, da jo  ravno mnogi mladi na pragu sedemdesetega rojstnega dne vabijo k novim projektom.  Ravno je zaključila snemanje nanizanke Sekirca   v med, na filmskem   festivalu v Portorožu je  bil predvajan film Tijane  Zinajić Prasica, slabšalni   izraz za žensko in dobil  sedem nagrad, za njo pa  je tudi premiera monodrame Le en smaragd, v kateri je znova blestela.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

V prvem letniku gimnazije so se začele težave   z matematiko. »Imela sem profesorico, ki me ni marala. Pa tudi dolg   jezik sem imela. Upala sem reči, da  nismo znali narediti domače naloge, potem pa me je poklicala pred   tablo in sem dobila cvek. Nabralo   se je kar nekaj enk, imela sem tudi   popravni izpit. Nato pa sta starša  našla neko gospo, ki mi je znala  matematiko razložiti tako, da sem   jo razumela. Tudi najbolj zapletene stvari. A so se težave vlekle še   naprej. Učiteljica je rekla, kaj naj   naredimo s tabo, ko ti matematika   ne gre ... Hitro sem ji odvrnila, da   je vseeno, saj bom šla za igralko.   To sem bleknila kar v tri krasne, a  učiteljica je dejala, da bodo pazili  name. Nekako mi je uspelo tudi   matematiko spraviti pod streho,«   se spominja Jožica, ki v gimnaziji   še zdaleč ni bila odločena o svojem igralskem poklicu. Prvi denar  si je namreč zaslužila kot model   na likovni akademiji. Potem pa je   spoznala Baro Levstik in Toneta Peršaka. Povedala sta ji, da na  AGRFT predava profesor Lado   Kralj zelo zanimive stvari in da bi ga bili fino slišati. Namesto k pouku fizike je šla poslušat predavanja, in čeprav ni razumela vsega, jo  je čisto očaralo. Tako zelo, da se je  odločila iti delat sprejemne izpite   na AGRFT.