"Skrb za druge, ki pa mora biti uravnotežena s skrbjo zase. Če to primerjamo s krili ptice, mora eno predstavljati skrb za druge, drugo pa skrb zase. Samo tako lahko letimo in razpremo svoja krila. To krhko ravnovesje je vredno vsak dan pogledati in znotraj tega prepoznati trenutke sreče v tej adrenalinski centrifugi in predanosti ciljem, pričakovanjem, pozabimo skrbeti zase. Življenje me je soočilo z dejstvom, da je včasih bolečina in ne sreča sporočilo življenja, da nam je mar za nas. Ko si soočen z bolečino in trpljenjem, ugotoviš, da je pravzaprav to neko opozorilo, da se moraš spremeniti in biti do sebe bolj prijazen, bolj sočuten. Tudi ko danes prepoznavam takšne momente, ko si dovolim poskrbeti zase, ko zdravo in spoštljivo postavljam meje, me to navda z zadovoljstvom. To neko privzgojeno pridnost, ki vsebuje tudi neko podredljivost, potem nekako moramo spremeniti v to, čemur jaz pravim predanost. Zato sem predan nekim svojim ciljem, ki vsebujejo tudi neko vzpodbudo za druge. Gre za drobce, ki se seštejejo v nekak mozaik, ki ti kot širša slika pokaže: »Življenje je polno ovir, izzivov, soočenj z neprijetnimi stvarmi, ampak znotraj tega se moramo naučiti in odločiti biti srečni.« Sreče ne moremo skladiščiti, saj lahko živimo samo tukaj in zdaj. To so edine koordinate sreče. Kot pravim v knjigi, ne smemo biti »jutriocisti«, kar pomeni, da se ne smemo hraniti z jutrišnjimi skrbmi, ampak moramo poskrbeti za danesstezijo, da umiritev zagotovi samo današnji trenutek, kjer smo zavestno prisotni."