Večna iskalka resnice, smisla in znanja

Svoj glas za Slovenko leta lahko oddate TUKAJ >>KLIKNITE<<.

»To izhaja iz resnične ljubezni do ljudi. Življenje me že od nekdaj zanima in komunikacija mi je bila pravzaprav položena v zibelko. Pomembno je pogovarjati se, dotikati se ljudi z besedami, razumeti tudi tisto, česar ne povejo.« S tem se je pravzaprav že ukvarjala tudi v teatru, ne da bi se tega zavedala. »Vživljala sem se v vloge drugih ljudi, brala njihove besede in se skrivala za njimi, dokler me ni življenje pripravilo do tega, da sem morala raziskovati sebe. Ko mi je postalo jasno, da sem jaz najpomembnejša, sem naredila največji preskok. Vsi smo iskalci in ustvarjalci hkrati. Eni se tega bolj zavedamo, drugi manj. Fino je delati dobro, škoda bi bilo svoje življenje zapraviti s kreganjem, to je stran vržen čas. Eni morda ne bodo nikoli razumeli, da so vsi ključi v nas, ker vsa civilizacija sloni na tem, da se ne oziramo vase in da potrditve ves čas iščemo zunaj.«

Intervju z Zvezdano Mlakar je bil opravljen decembra, še preden sta javnost in voditeljica izvedeli, da se oddajo Zvezdana ukinja.

Gledališče, njena največja ljubezen

»Zaradi gledališča sem preživela življenje z manj stranpoti in iskanja, kot bi ga sicer. Zdaj, ko toliko stvari vem, vidim, da je gledališče univerzalna umetnost, ki združuje duhovnost, telesnost, glasbo, energijo, svetlobo, vse najosnovnejše aspekte življenja, zato vem, da sem se prav odločila.« Vedno znova se je veselila vsake nove igre, ki so jo postavljali na oder, nikoli ji ni bilo nič težko. Nazadnje v Ameliji (avtorice Maje Gal Štromar), pa v predstavi 2020 (N. Harari.) »V slednji, premiera je bila januarja 2020, tik pred korono, smo napovedali vse, kar se zdaj dejansko dogaja, to se mi zdi neverjetno. Brez gledališča bi bila zelo revna. Za vse, kar vem, je v prvi vrsti zaslužen teater. Tu imaš vse, psihodramo, delo z energijami, čuječnost, fokus ... ni področja, ki ga ena gledališka predstava ne bi pokrila.« Potem pa je prišla oddaja Zvezdana.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Oddaja ji je bila namenjena

Začela je v oddaji Dobro jutro, kamor so jo povabili k sodelovanju pri preobrazbi. Z urednikom Rokom Smolejem sta se ujela in po spletu naključij je pred petimi leti posnela prvih nekaj oddaj za poletno shemo. »Rekli so, da jih bodo uvrstili pozno ponoči na drugi program, če mi slučajno ne bi uspelo. A že v prvi oddaji se mi je Rebeka Dremelj zjokala in jaz sem samo debelo gledala. Mislim, da mi je bila oddaja res namenjena. Z Rokom nisva načrtovala uspeha, temveč preproste pogovore, moj edini pogoj je bil, da lahko sama izbiram, s kom se bom pogovarjala. Takrat se nisem zavedala, da je ta oddaja nekaj drugačnega. Želela sem samo delati po svoje, spraševati, kar me zanima. Z Rokom sva se dobro ujela, redkokdaj me je kaj popravljal, ko me je, je imel vedno prav. Zavedala sem se namreč, da tega medija ne poznam. Nisem novinarka, ampak igralka, ki jo zanima življenje.«

Gostje se ji preprosto odprejo

Takšnega odmeva na svojo oddajo ni pričakovala. »Zaradi teatra nisem obremenjena s tem, da bi bila všeč vsem ljudem. Ampak očitno to, kar zanima mene, zanima tudi druge. V tem je največji čar. Eno najpomembnejših pravil, ki se jih držim pri pogovorih, je, da ohranjam spoštljivo, odprto komunikacijo in dostojanstvo. Ko včasih začutim, da bi mi človek povedal še kaj več, se za njegovo dobro ustavim, da mu potem ne bi bilo žal. Kaže, da ljudje to prepoznajo. Ker sem začela verjeti svoji intuiciji, se z gosti povezujem na energijskem nivoju in se jih vedno dotaknem že s svojimi uvodi, potem pa pogovor kar steče.«

Odkrili so ji nove svetove

Od nekdaj je želela veliko brati. Ko so bili njeni otroci še majhni, je imela obvezno branje le v gledališču, za dodatno pa ni bilo časa. »Zdaj pa po službeni dolžnosti preberem eno knjigo na teden. Zato vem, da so pogovori tako zelo pomembni, ker se edino tako lahko razumemo. Jezik, besede in srce nas povezujejo. Za zdaj še ne poznamo drugačne komunikacije … Moji gostje so me navdihnili, da sem lahko pogumna in da ni nič narobe, če odkrito vprašam, kar me zanima. Bolj sem odkrita in pogumna, bolj so tudi oni. To, kar si, privlačiš. To mi je na široko odprlo srce in ga odpira tudi drugim.«

Mnogi pustijo pečat

Velik vtis je nanjo napravil motivator Nick Vujičič, pred katerim je sicer imela največ zadržkov. Ko je prebirala njegove knjige, je uredniku rekla, da je v njih preveč boga zanjo, pa ji je urednik zaupal, da bo že znala izpeljati. »Potem sem pa videla, da je vera ključ, v karkoli verjameš. Je ključ do osebne svobode in sreče, če je široka, sončna, svetla, svetiš tudi ti.« Ko se je ta človek potem na vozičku pripeljal v studio, jo objel in z žarom začel govoriti, kako živi brez rok in nog, ko ga je videla kot človeka, ki ima kljub primanjkljaju ogromno energije v sebi, je začenjala razumeti, kaj je vera. »Videla sem, da imam tudi jaz svojo vero v gledališče, ali v to, kar delam, saj me to drži pokonci, pa v oddajo, da delam dobro in me to plemeniti, krepi. Učim se pogovarjati, poslušati. Naučila sem se, da ni nič hudega, če včasih nimaš kaj vprašati. Ko mi je Boris Kobal recimo dejal, da ne vidi več smisla v življenju, preprosto nisem vedela, kaj naj mu rečem. Urednik Rok mi je rekel, da bo to izrezal iz oddaje, pa sem rekla, da ne, da tudi tišina govori. Tudi to je pogum, na televiziji pustiti trideset sekund tišine. Ni bilo lahko, veš, da je človek nekaj naredil narobe, ampak, kdo si ti, da bi sodil? Tudi tega sem se z leti naučila.«

Pred kratkim pa se jo je zelo dotaknila zgodba nekdanje biatlonke Tadeje Brankovič. »Nisem vedela, da imajo vrhunski športniki tako surovo življenje. Že jaz, ki sem brala njeno knjigo, sem ob vsem napisanem težko zdržala, kaj šele ona. Ko sem jo imela pred sabo v oddaji, mi je šlo ves čas na jok. Zdi se mi nemogoče, da ne bi čutila to esenco človeka, ki mu je življenje naložilo nepredstavljivo težke muke, pa vse to zdrži in sedi pred mano, pripoveduje svojo zgodbo in je samo človek. Preprosto, iskreno deli svojo zgodbo, da opogumi nekoga, ki mu je ta hip tam zunaj težko.«

Ne vem, kako mi je uspelo, da sem pristala v naravi. Vse življenje sem živela v mestu. Sem tipičen človek 21. stoletja – ki je iz mesta šel živet v naravo, se kar naenkrat spomnil korenin. Moje obdobje zrelosti me je pripeljalo v naročje narave, mislim da je to najboljše, kar se mi je zgodilo. Rada sem konkretna, koristna, v naravi telovadim, meditiram, ko delam na vrtu, zlagam drva in se pri tem zabavam. Fizično delo zelo pomaga človeku, to je neke vrste meditacija, ker takrat nimaš časa razmišljati. Delo res krepi človeka.

Vpliva na življenja gledalcev

O tem pričajo pisma. »Najbolje se je to videlo, ko so hoteli ukiniti mojo oddajo. Če nominacija za Slovenko leta na kaj vpliva, vpliva med drugim tudi na to, da bi zaradi tega moje pogovore teže ukinili, to je dodatna teža. Ljudje so me res podprli. Pišejo mi, me ustavljajo na cesti, nekateri se zjočejo in mi povejo, koliko jim ti pogovori pomenijo. Nastaja neka skupnost, ki se širi, postaja močnejša in bo v nekem trenutku pomembno vplivala na lepši svet. Veliko je zgodb, spravljenih v posebni mapi v računalniku in jih prebiram takrat, ko mi je hudo. Takrat si potem vedno rečem, vredno je, in grem naprej. Zavedam se, da dobim komplimente od tistih ljudi, ki sami slišijo in vidijo vrednosti, ki jih delim z gosti. Če tega ne bi imeli oni sami v sebi, se jih zgodbe ne bi mogle dotakniti. Ne moreš videti ali slišati nečesa, česar v tebi ni! Vse to se preliva iz enega v drugega. To je spet ta čarobna skupnost, ko povezani ustvarjamo spoštljivo ljubečo realnost, ne glede na to, kdo smo in od kod prihajamo.«