Ko se odločimo za tovrstno izgubljanje kilogramov, ne govorimo več o hujšanju, ampak o vitalnem, vitkem telesu. »Ko gremo enkrat z udeleženci globlje v vzroke odvečne telesne teže, skoraj vedno pridemo do skupnega imenovalca: ‘Nisem dovolj – dobra, pametna, lepa, sposobna, ne znam ... Nekje na svoji poti življenja smo dobili informacijo, ki nas je zaznamovala in slabo vplivala na našo samopodobo. Te travme iz naše ga otroštva velikokrat poskušamo zdraviti preko občutkov, ki nam jih ponuja hrana.« Ko enkrat uspemo pogledati vase, v svoje otroške travme, nam ni treba več razmišljati o hrani in hujšanju. Ko smo celi od znotraj, nam teh praznin ni več treba polniti s hrano. »Po uvodnem pogovoru in predavanjih, kjer razložim, kako deluje naš um, vsakemu pošljem posnetek s hipnozo, ki ga je treba poslušati vsak dan dvajset minut, tri tedne. Že samo s tem je mogoče narediti nekaj ključnih in zelo pomembnih korakov v smeri zaželene vitkosti.« Nekateri udeleženci, s katerimi smo se pogovarjali, so po poslušanju začutili spremembe v življenju in izgubili nekaj kilogramov. Drugi pa potem tako pripravljeni in zmehčani lahko pridejo še na osebna hipnotransformativna srečanja s Sašo. »S hipnozo človeku pomagam, da zdrsne v sproščeno stanje. To je seveda stanje, ko je človek popolnoma priseben in prisoten. Popeljem ga v otroštvo, poiščeva dogodke, ki povzročajo njegove težave. Imela sem recimo gospo, ki so ji v otroštvu zelo hitro zrasle prsi. Fantje so jo dražili, jo otipavali, kar ji je bilo seveda zelo zoprno, zato se je zredila. Če je bila močnejša, se njene prsi niso več tako videle, ni bila več tako privlačna in se je rešila zoprnih situacij, tako jo je njen um zaščitil. Drugi gospe je mama vedno, ko je bila žalostna, ponudila sladkano mleko z belim kruhom. V stanju pod hipnozo človek ugotovi vzroke kopičenja kilogramov. V tem ključnem trenutku umu povemo, da recimo prve ženske ni več treba ščititi zaradi neprijetnih opazk ali da drugi ženski ni več treba jesti sladkanega mleka z belim kruhom, ker je zdaj odrasla ženska, ki svoje težave rešuje drugače. Umu je treba dati drugačno navodilo. V zaključni fazi srečanja pa umu sidramo nova navodila. Recimo: Lepo je, če imam obline, odrasla sem, sama se bom odločala, od koga bom sprejemala komplimente, dobro se počutim v svojem telesu, ponosna sem na svoje prsi … Tako um učimo drugačnega delovanja oziroma se učimo drugačnega razmišljanja.«

Najprej je torej treba spremeniti način razmišljanja o sebi, sploh ko ugotovimo, kaj povzroča to našo čustveno praznino. S posnetki um učimo, da smo neponovljivi, čudoviti ljudje, ravno takšni, kakršni smo, s tem polnimo praznine v sebi in smo čedalje zadovoljnejši s seboj. Ko se začneš ceniti, začneš tudi gledati, s kakšno hrano podpiraš svoje telo. Ne boš več jedel nekih poceni napolitank, recimo, ker veš, da to ni dobro zate. »Naenkrat ne razmišljaš več o dietah in hujšanju in se začneš dobro počutiti v svojem telesu, kilogrami sami kopnijo. Na začetku se um seveda upira, ker ljubi navade, ampak z vztrajnostjo se zgodi preobrat,« zaključuje Saša.