Med ljudmi, ki so Vidu Valiču najbližje, so člani njegove družine. Dedek Aleksander, oče Iztok in brat Domen so prav tako igralci, malo manj je znano, kaj počne Vidova mama Amanda:

»Mama je anglistka in slovenistka, vendar se je po desetih letih poučevanja na šoli odločila, da bi rada počela še kaj drugega. Po letih dela kot sekretarka pri nekdanjem Združenju avtomobilskih zastopnikov in proizvajalcev se je po razpadu tega združenja za nekaj let zaposlila v računalniškem podjetju, nato pa je končno sledila sanjam in odprla svojo založbo za knjige Lepa beseda. Prevedla, uredila in izdala je več kot petdeset knjig, otroških, mladinskih in odraslih, med njimi tudi avtorsko pravljico. Ker knjižna industrija ne cveti ravno, sem jo povabil k organizaciji svojih predstav. Ko sem končal zgodbo s Špas teatrom, sem potreboval nekoga, ki mu lahko zaupam in ki mi bo pomagal organizirati predstave. In moja mama je bila takoj za. Tako imava zdaj za seboj približno 260 predstav, ki sva jih skupaj organizirala. No, skupaj. Jaz sem rekel, tja bi rad šel nastopat, in ona je to uredila.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Poleg očeta in brata ima Vid v svoji družini še nekaj sorodnikov iz igralskih krogov: »Dare Valič je bratranec mojega očeta, tako da, ja, smo v sorodu, prav tako z Nino Valič in Blažem Valičem, ki sta njegova otroka, če upoštevam samo igralski del družine. Daretovi hčerki Lara in Maja Valič sta manj znani, a vseeno tudi moji sorodnici. Z njima sem malce bolj povezan, ne nalašč, le večkrat smo se uspeli dobiti in družiti ter tudi delati skupaj. Vedno si radi izmenjamo izkušnje in zgodbe. Nino sem tudi snubil, da bi igrala v najini seriji Vse punce mojga brata, vendar je ravno takrat potrdila gledališki projekt, ki je bil tako obširen, da ji časovno ni zneslo snemati še pri nas. A kmalu bom imel spet kakšen projekt, kamor jo bom lahko povabil. Aleš Valič pa je moj daljni sorodnik in se najbrž zato nismo uspeli nikoli zares spoznati, vendar sem ga vedno občudoval kot igralca.«

Francoski poljubi

Vid je svoje talente in vsestransko nadarjenost kazal že kot otrok: »V prostem času sem se, od šestega do desetega leta, učil igrati klavir, sedem let sem treniral in tekmoval v latinskoameriških in standardnih plesih, eno leto sem treniral karate in pet let košarko. Kako leto sem se učil tudi francoščino, vendar sem kmalu nehal, saj me pri štirinajstih letih ni najbolj zanimal francoski jezik, temveč bolj francoski poljubi.« Tudi v šoli mu je šlo kar dobro: »Ko sem bil v osnovni šoli, smo doma vedno imeli pravilo, da se naredi domača naloga takoj, ko se pride iz šole. Zato sem bil odličnjak do šestega razreda, nato pa je puberteta naredila svoje in mi je zaključna ocena v sedmem in osmem razredu padla na prav dobro. Doma niso bili ravno navdušeni, vendar sta oba, tako oče kot mama, razumela moje najstniške tegobe, tako da nista bila preveč jezna, dokler nisem v prvem letniku srednje šole dobil popravnega izpita iz slovenščine. Potem sta imela dovolj in sta poskrbela, da sem na začetku poletja obsedel doma za knjigami in posledično naredil popravni izpit s trojko. Glede na to, da eksternih preverjanj znanja ob koncu osnovne šole nisem naredil z najboljšim rezultatom, nisem prišel na gimnazijo Poljane in sem pristal na Aškerčevi gimnaziji. In še dobro, da sem, ker sem tam spoznal Mojco Dimec, ki je bila moja igralska mentorica vsa leta gimnazije in še kakšno leto pozneje, pod njenim okriljem, skupaj s svojimi soimprovizatorji, pa sem ustanovil Šilo, šolsko impro ligo, v kateri sem se lahko kalil.«

Njegova želja, da bi študij nadaljeval na AGRFT-ju, se ni uresničila: »Ko po srednji šoli dvakrat nisem bil sprejet na AGRFT, sem se vpisal na germanistiko na filozofski fakulteti, vendar sem po dveh ali treh letih ugotovil, da se izobražujem za nekaj, česar nočem početi v življenju. Ko sem to ozavestil, sem pustil fakulteto in se začel izobraževati za igralca na različnih delavnicah, najprej v Sloveniji, potem pa sem delal nekaj časa skoraj vse, kar mi je prišlo pod roke, da sem privarčeval dovolj denarja in odšel za tri mesece v Los Angeles, kjer sem obiskoval različne igralske studie. Vedno sem sanjal, da bi bil rad igralec ne samo na odru, ampak tudi v filmih in serijah. Imel sem vmes neke otroške prebliske, da bi bil mehanik ali zdravnik, vendar se te misli niso dolgo obdržale.« Od vseh izkušenj, ki si jih je nabiral, so mu najbolj prav prišle tiste v impro ligi: »Stati na odru in zabavati ljudi me je zasvojilo, obenem pa nismo imeli preveč odgovornosti, saj je bil impro. Vse smo si na odru sproti izmišljevali ter poskušali biti čim bolj smešni in duhoviti. Če si kaj zafrknil, si izgubil in nasprotna ekipa je zmagala. Podobno kot v življenju. To so bili prelepi časi, na katere bom vedno imel lepe spomine.«

Poln načrtov

Sicer pa pravijo, da je zdajšnje katastrofalno stanje v svetu, ki ga povzroča koronavirus, tudi hva - ležna tema za vse komike. Vid se s tem le delno strinja: »Kot tema je bolj obširna kot hvaležna, saj ponuja veliko novih situacij, zor - nih kotov razmišljanja in seveda anekdot. Kot okolje za delo pa je grozna. Vsi se bojijo, da bodo kar umrli, če se bodo nalezli, veliko manj ljudi si upa priti na predsta - vo, ker kaj pa če bodo ravno oni padli v skupino, ki ni preživela. Covidski časi so smrt za kulturo ter zdravo pamet in komaj čakam, da se zbudimo iz te nočne more,« pravi Vid, ki se je odločil, da na račun koronavirusa ne bo služil in iz njega delal komedije, temveč se bo še naprej osredotočal na svo - je igranje: »Kmalu bo izšla druga sezona serije Vse punce mojga brata, ki se je neizmerno veselim. Upam, da bova z Domnom lahko letos posnela še tretjo sezono. Po - snel sem svojo zadnjo predstavo Seks po slovensko, ki bo kmalu na voljo za ogled tistim, ki si je niso uspeli pogledati v živo. Zraven pripravljam še en projekt, o katerem pa vam za zdaj ne morem še ničesar povedati. Lahko vam zaupam samo, da je pilot oziroma prvi del že posnet.« Prav tako pa Vid ostaja skrivnosten, ko beseda nanese na njegovo za - sebno življenje: »Vsi, ki jih imam rad in so v mojem krogu prijate - ljev in prijateljic, vedo vse o mojih zvezah, o tem, kdaj sem bil samski, kdaj ne, in to mi je res pomembno. Deliti zasebno življe - nje z javnostjo samo zato, da bi ga delil, se mi zdi brezveze in nepotrebno. Ve - likokrat, ko sem ga delil, so medi - ji to prikazali na najbolj plehek način. Stand up komedija pa je del mojega življe - nja in moj način izražanja. Le tam lahko govorim o svojem zasebnem življenju tako, kot hočem.«