»Saj ne morem verjeti, kako hitro je zrasel! Jeseni gre v šolo in se tega zelo veseli. Pravi, da ker si že zna zavezati čevlje, je dovolj velik za prvi razred. Se mi zdi, da pri otroku prav začutiš, kdaj je čas za šolo. Zgodi se neki zrelostni in miselni preskok. Zdaj se že malo pripravljava na nov urnik. Zaradi narave mojega dela je Mark namreč v popoldanskem vrtcu, dopoldnevi pa so najini. Mene pa od začetka septembra čaka korenita reorganizacija dela, da bom več prosta ob popoldnevih,« pove Katarina, ki se ne trudi preveč, da bi sina naučila brati in pisati, temveč to prepušča spontanosti. Mark se že podpiše in prebere svoje ime, ravno tako pozna maminega in očetovega, sicer pa z užitkom hodi na plesne vaje. »Lepo pleše in mu ni nerodno zaplesati. Spodbujam ga k temu, saj se mi zdi to pomembno. Še predobro vem, koliko ljudem je nerodno plesati, ker ‘kakor’ ne obvladajo plesnih korakov. Za nas zahodnjake je ples gibanje po korakih, vendar pa je še veliko več kot to. Skozi telo se človek lahko izraža na tisoč in en način in vsi so pravi. Ravno zato, ker ne poznajo korakov in ne znajo postaviti nog, več ljudi ne pleše, pa mi je žal za to,« pravi Katarina, ki se veseli tudi svojega okroglega jubileja. Jeseni bo namreč dočakala abrahama.