Pri Mladinski knjigi so predstavili knjigo epistol Mance Košir Nagovori tišine. Avtorica si je tokrat dopisovala z različnimi ustvarjalci, ki pa imajo domačen odnos s tišino. Soavtorji knjige so slikarka Joni Zakonjšek, literat Dušan Šarotar, arhitekta Robert Dolinar in Ira Zorko, režiser Tomi Janežič ter prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica.

Kot je uvodoma spomnila urednica Nela Malečkar, je to avtoričina sedma knjiga epistol. Forma pisem po uredničinem mnenju dopušča večjo iskrenost, pristnost pa tudi ranljivost. Manca Košir je povedala, da je vsakič odprla temo ali "dramo", ki jo tedaj obremenjevala oz. se ji je zdela aktualna, pa naj so bili to odnosi z moškimi, z otroki ali pa z istospolno usmerjenimi, ki jim je želela dati glas; odprla je tudi tabu temo umiranja in strahu pred smrtjo.

Tokratna knjiga je nastajala približno leto dni in čeprav je bil to čas epidemije, o njej ni veliko govora. Kot razmišlja Nela Malečkar, verjetno zato, ker ustvarjalcem, ki jih je povabila Manca Košir v korespondenco, samoizolacija ni tuja.

Slikarka Joni Zakonjšek, ki jo je Manca Košir označila za "svečenico tišine", je dejala, da težko govori o tišini, da pa je vesela knjige, ki bo ostala dokument nekega časa in skupnosti ljudi, ki jo je ustvarila Manca. Osebno ji je tišina blizu, v njej se je zavestno vadila po študiju, ko je v njej ostajala tudi mesec dni, pozneje pa je postala del njenega ustvarjanja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Pesnik in pisatelj Dušan Šarotar meni, da je tišina temelj vsega. Kot pravi, "iz tišine pridemo in se vanjo tudi vračamo", pomembno pa je, da jo najdemo tudi v času življenja, ki je sicer zaznamovano s hrupom, kričanjem in bombardiranjem vseh vrst. Šarotar se ne strinja, da bi bili Nagovori tišine knjiga epistol, po njegovem mnenju je to knjiga poezije. Besedila v knjigi po Šarotarjevem mnenju vabijo k tišini, miru in zbranosti, obenem pa odvračajo od cinizma in arogance.

Z omenjenim se je strinjal tudi arhitekt, filozof in teolog Robert Dolinar, ki je poudaril, da ravno tišina omogoča prostore, v katerih ni cinizma in arogance. Po njegovem mnenju človek šele v tišini lahko prisluhne svetu in zazna njegovo dihanje. Po njegovih besedah je o tišini težko govoriti, čeprav jo vsi, bodisi zavedno ali ne, iščemo.

Arhitekt Ira Zorko pa je poudaril, da ima tudi arhitektura svojo tišino. To razume kot "nič, ki se sveti". Arhitektura lahko po njegovem mnenju odpira praznino ter naredi prostor "bolj živ in prisoten".

Tomija Janežiča je Nela Malečkar predstavila kot režiserja, ki je ustvaril svoj tip teatra, ki se ne klanja časovnim parametrom in standardom. Janežič je poudaril, da ne ve, ali je to njegov tip teatra, vsekakor pa si želi gledališča, ki se zaveda svoje skupnosti in ustvarjalnosti svojih ljudi. "Teater je skupinska umetnost," je dejal in ob tem poudaril tudi pomen tišine, ki zna biti včasih bolj zgovorna od besed.

Vesna Velkovrh Bukilica je povedala, da morajo prevajalci poslušati avtorje, za kar je potrebna tišina. Prevajalec lahko postane le tiste vrste oseba, ki zna biti tiho, je prepričana.

Predstavitev knjige je sklenila Manca Košir z verzom pesnika Dejana Kosa Tišina izreka dar, ki jo je izrekel in dodala, da se vsled osebnih okoliščin tudi sama za nekaj časa umika v tišino.