Blaž Švab od vseh praznikov, ki jih slavimo, daje največji poudarek na rojstne dneve. »Za mene je največji materinski dan moj rojstni dan, saj je bila takrat moja mami v velikih skrbeh. Za njo je bil to zelo pomemben in zahteven dan, zato je to najpomembnejši dan, ko se še posebej spomnim na mami,« je iskren pevec. »Drugače do praznikov nikoli nisem imel posebnega odnosa. Na praznike preprosto pozabim, kot tudi pogosto pozabim na svoj rojstni dan. Veliko pa mi pomenijo sinov rojstni dan, božič in velika noč. Zaradi nastopov veliko praznikov izpustim, ob sinovem rojstvu pa sem bil prost, čeprav so Modrijani takrat igrali v Slovenj Gradcu. Njegov drugi rojstni dan pred kratkim je bil med tednom, zato sem bil prost. Okrasili smo prostor in preživeli res lep dan skupaj s starimi starši. Smo pa imeli lani poleti krst, na katerem je bilo veliko ljudi. Ker ni bilo ukrepov, smo se lahko srečali z ljudmi, ki nam veliko pomenijo.« Levov krst je bil nekaj posebnega, saj je imel fantek kar tri krstne botre. »To so bili Modrijani, vsi fantje, kot celota. Modrijani smo si zelo blizu, zato se mi je zdelo to primerno,« razloži Blaž, ki je bil že tudi sam dvakrat boter: »Bil sem boter bratovi hčerki in hčerki mojega prijatelja. Kakšnemu otroku Modrijanov pa še ne. V skupini imamo zdaj skupaj šest otrok, kar je že velika številka.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Je strast med Markom in Jernejo ugasnila?

So imeli prav tisti, ki so namignili, da ju je pritegnil prepovedan sadež?

Inšpektorji so jih postavili za zgled

Modrijani v zadnjih dveh letih kljub epidemiji niso počivali. V okviru ukrepov so nastopali, pa če tudi le za nekaj ljudi: »Pripravljali smo nove pesmi, čeprav manj kot običajno, vseeno pa smo veliko nastopali. To je bilo simpatično raziskovalno delo, saj smo morali upoštevati vse ukrepe. Teh ukrepov je bilo res veliko, zato smo se včasih tudi malo zabavali. Merili smo razdalje med stoli, razdalje pred stranišči, razdalje pred nakupom vstopnic, ločevali smo vhode in izhode, skrbeli za mila, brisačke in razkužila. Na koncertih smo imeli nadzor nad vsem, tudi nad stranišči. Imeli smo tudi obiske inšpektorjev in vsakič so bili tako zadovoljni, da so nas postavili za zgled. Enkrat so želeli inšpektorji ven pri vhodu, kar bi bilo proti predpisom, vendar jim nismo dovolili, so morali iti na to določen izhod. Ker smo bili tako skrbni, smo tudi takrat veliko igrali. Pri tem ni šlo za zaslužek, ker so bile razdalje med občinstvom tako velike, temveč je šlo predvsem za kondicijo.« Se je pa Blaževo življenje s prihodom epidemije obrnilo na glavo: »Zagotovo se je moje življenje spremenilo. Navajen sem bil biti v pogonu štiriindvajset ur na dan, potem pa se je vse ustavilo. Za mene je bila največja sprememba rojstvo sina, tik pred začetkom epidemije. S tem je bilo povezano ogromno strahu, saj se je omejil dostop do zdravstvenih ustanov, nismo pa natančno vedeli, za kakšen virus gre. Zato smo bili zelo dosledni in smo se res pazili. Na začetku je kazalo, da gre za respiratorno bolezen, danes pa vemo, da lahko ta virus prizadene čisto vse dele telesa. Takrat so govorili predvsem o oteženem dihanju, zato je bil prisoten strah, ne samo za mene, temveč predvsem za mojega sina, ki je bil takrat novorojenček. K sreči se je vse dobro končalo. Virusa nisem nikoli podcenjeval, zato sem bil hvaležen, da so se nastopi ustavili. Prvih nekaj nastopov smo še odigrali, ker ni bilo pravne podlage, da bi jih lahko odpovedali. Bili smo v strahu. Maske takrat še niso bile obvezne. Že prej smo več let na nastopih uporabljali razkužila, saj nam je to pomagalo pri odpornosti in smo manj zbolevali. Prisotno je bilo veliko strahu, mi pa smo vseeno igrali na takratnem pustovanju. Hkrati smo že spremljali razmere v Italiji in nas je že bilo malo strah.«

V otroštvu hud astmatik

Njegov strah je bil povezan tudi z dejstvom, da je bil sam kot otrok zelo bolehen: »Kot otrok sem imel zelo hudo astmo in sem nekajkrat skoraj umrl. Astma se je pojavila pri dveh letih in dobival sem hude astmatične napade. Bolezen me je spremljala do takrat, ko sem dobil res dobrega zdravnika, ki je vedel, kako ravnati z astmo. To je pomenilo veliko prilagoditev na vseh področjih, saj so poleg zdravil pomembni tudi prehrana, življenjsko okolje, navade in zrak. Moral sem okrepiti imunski sistem, pomagal pa mi je predvsem morski zrak. Iz bivalnega okolja smo izločili vse, kjer bi se lahko zadrževale pršice in prah. K tej bolezni je treba pristopiti načrtno, zato smo čez noč spremenili vse in do pubertete je bolezen izzvenela. Ko sem šel pozneje na preglede, je bilo videti, kot da astme nikoli nisem imel. Starši so prej hodili z menoj na vse končne izlete in šolo v naravi. Ko smo šli na izlet do Triglavskih jezer, so šli z menoj in bili v ozadju, če bi potreboval pomoč. Starši so se tega lotili zelo resno in načrtno. Doma smo imeli kozo, ker je kozje mleko dobro za odpornost, koza pa nam je pojedla vse rože okoli hiše. Jedel sem predvsem domačo hrano, za katero sta skrbeli mama in moja omika. Imeli smo svojo pšenično in koruzno moko, svoj krompir, vso zelenjavo in živali. Danes je samooskrba moderna, pri nas na kmetih pa je bilo to že pred tridesetimi leti samoumevno.« Še danes zelo pazi na prehrano in prisega na kupovanje hrane pri okoliških kmetih: »Odgovoren odnos do okolja in samooskrba sta izredna izziva za našo in mlajše generacije. Poleg skrbi za lepe odnose, ki so zelo pomembni, je skrb za okolje za mene največja prioriteta. Čim več hrane moramo pridelati sami oziroma s pomočjo okoliških kmetov. Razmišljam tudi o projektu na to temo, a bi ta trenutek še težko kaj več povedal. Ideja se še razvija.«

Sin rad pleza in brca žogo

Ob skrbi za svoje zdravje je Blažu zdaj seveda najpomembnejše počutje njegovega sina: »Je zelo zdrav, močan in živahen otrok. Komaj čakam, da začneva skupaj brcati žogo. Zelo rad brca žogo in pleza, videti pa je, da je zelo športen tip, čeprav je morda še malo prenagljeno to govoriti. Najraje pleza, zato mu bova zunaj postavila plezalno steno, ki jo je dobil za rojstnodnevno darilo od dedka. Noben od naju s partnerico ni plezalec, sin pa kaže do tega veliko veselje. Vsi starši smo v skrbeh za svoje otroke, k sreči pa poleg nekaj padcev sin ni imel večjih poškodb. Plezal je pa po vseh policah in omarah.« Družina trenutno živi v večstanovanjski hiši na štajerskem koncu, a načrtujejo selitev v bližino Ljubljane, kar se bo uresničilo, preden bo sin sedel v šolske klopi: »Verjetno bomo kombinirali – en del bomo na Štajerskem, drugi del pa v Ljubljani. Ko bo strnjeno delo, bomo nekaj dni v bližini Ljubljane, ko bomo imeli več prostega časa, pa bomo več na Štajerskem. Bomo kot ptice selivke. V bližini Ljubljane smo že našli parcelo in zdaj smo v fazi načrtovanja, potem bomo začeli pa graditi. Pri teh stvareh se ti ne sme muditi, treba je vse premisliti in se ne zaganjati. Naš cilj je, da preživimo čim več časa skupaj. Nekje se bo treba ustaliti, biti bolj doma, da bo šel lahko sin tam v šolo. Želimo predvsem prihraniti čas zaradi voženj, posledično pa sem lahko s sinom dve uri dlje na igrišču. Čas je najdragocenejši.« Blaž in njegova draga opravljata različna poklica, a oba delata tako na štajerskem kot ljubljanskem koncu: »Tudi zato bosta dve lokaciji najboljša rešitev, da bomo lahko čim več skupaj.«