Ko je Lea Filipovič, znana kot Lepa Afna, še živela doma, je vedno kuhala njena mama: »To pa zato, ker je najbolje kuhala ravno ona, in potem je tako, da se v tisto, kar gre nekomu najbolje, drugi ne vmešavamo. A ko sem se preselila na svoje, nisem mogla vzeti s seboj še mami, da bi mi kuhala. Tako sem se morala sama lotiti kuharije. Takrat sva bili ves čas na telefonu, da mi je razlagala recepte. Na primer za joto, ki jo ona najbolje naredi, in za borovničevo pito, ki je tako okusna, da vsi pademo dol, ko jo jemo. Dejansko sem si vse recepte zapisovala na roko in jih imam še danes zbrane v mapi. Vsi so že malo popackani, saj so bili izvedeni tudi v praksi,« se pohvali Lea, ki je vedno prisotna, kadar mama peče potico. »Ob veliki noči ali božiču, kdaj jo je pa naredila tudi kar tako, ko ni bilo praznika, a se je komu zahotelo potice. Vedno sem gledala, kako jo pripravlja. Pri moji mami je vse videti enostavno. Ko poskusiš sam, pa je prvič težko, tretjič pa že vse lažje. Če imaš res dobre napotke, kot sem jih imela jaz, je res vse bolj enostavno. Mami me je vedno opozorila, na kaj moram paziti, kako lahko še kaj izboljšam in kako lahko vse dvigneš na še višjo raven.« Lea se ob tem spomni tudi na svojo staro mamo, ki je tudi odlična kuharica: »Prav vse ženske v moji družini res dobro kuhajo. Ko sem bila še otrok in sem se, na primer, čuvala pri stari mami, smo vedno tudi dobro jedli, lačna nisem bila tam nikoli.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Cestni dirkači, naših življenj krojači: Ni vsak trk na cesti posledica nesreče

V trenutku, ko sedete za volan in se pridružite prometu, vaše življenje ni le v vaših rokah. Lahko vozite previdno, upoštevate pravila, spoštujete druge udeležence v prometu, a to ne pomeni, da ste v zverinjaku pločevine varni. Pomanjkanje empatije, občutek večvrednosti, podhranjenost moralnih vrednot, potreba po dvigovanju ega in splošna brezobzirnost v družbi se kaže tudi na cesti, kjer objestni rablji v jeklenih konjičkih jemljejo in spreminjajo življenja. Zakaj? Brez drame in filozofije: ker lahko. Ker 'ponoreli Maxi' in 'cestni vitezi' ne divjajo na etični pogon.

Knjigo Moji najljubši mamini recepti lahko najdete tudi tukaj >>KLIKNITE<<.

##INSTAGRAM-CcSqEjgI5-T##

Nasveti iz trgovine

Bernardine jedi so vedno nekaj posebnega: »Vedno sem se rada z ljudmi pogovarjala o hrani, saj res rada kuham, to mi je v užitek. Ko sem kar nekaj let delala v živilski trgovini kot poslovodkinja, sem od ljudi marsikaj izvedela. Ljudje radi povedo kakšen svoj recept. Vedno sem spraševala za nasvete, kako kaj naredijo. Nekoč je neki gospod ravno pred veliko nočjo iskal v trgovini vrečke za peko mesa. Od njega sem takrat izvedela, da vrečke za peko mesa pravzaprav uporablja za peko šunke. Zaupal mi je, da le tako ves sok ostane notri. In od takrat dalje tudi pri nas velikonočno šunko jemo tako pečeno, in ne kuhano.« Prav posebna pa naj bi bila tudi Bernardina potica. Ko je na primer spoznala zdajšnjega partnerja, ki se ji je predstavil kot izjemno sladkosned, mu je pred veliko nočjo želela speči potico: »Skoraj zaničljivo je rekel, da tega on sploh ne jé, da je potica suha in da potrebuje poleg še skodelico kakava, da jo sploh lahko poje. Odvrnila sem mu, da potem še ni pokusil moje. Ko sem jo spekla in ko je bila na pultu, sem mu odrezala kos, a je šel potem še sam trikrat po nov kos.« In v čem je Bernardina skrivnost? »Notri dodam še maslo, smetano in med. Moja potica res ni gorenjska potica. Je dobra in sočna. In po enem tednu je še vedno ista, ni suha. Moje prepričanje je, da če daš notri samo dobre stvari, ne more biti slabo. Lahko je nelepo, če se ne posreči najbolje, ne more pa biti slabo.«

Prepir iz kuhinje

Po Bernardinih besedah je potico izjemno lahko narediti: »Vse se da, vse je lahko, to je velika dediščina, ki jo prenašam na svoja otroka. Tudi moja mama je ob praznikih pekla potico v krušni peči, zelo lepe spomine imam na tiste čase. Še danes pri 74 letih peče vsak teden domač kruh v krušni peči.« Lejina mami peče tako orehovo potico kot pehtranovo in makovo: »Za božič naredim približno dvajset potic. Vzamem si ves dan prosto in pečem. Družinski prijatelji od mene nočejo kakšnega kupljenega darila, temveč odvrnejo, da bi le eno mojo potico. Hvala bogu za ventilacijsko pečico, ker lahko zdaj naenkrat pečem kar tri potice.« Lea pripoveduje, kako je videti peka tolikšnega števila potic: »Mami ima kar različne postaje. Na eni valja testo, na drugi so pripravljeni mleti orehi in spet na tretji naslednja stvar. Priprava je zelo pomembna, s tem je že pol narejenega.« Pri tem pa pri Lei privrejo na plan tudi spomini na enega redkih prepirov, ki sta jih imeli z mamo: »Nikoli se nisva prepirali, vedno sva imeli lep odnos, a v pubertetniških letih, ko me je začelo ‘metati’, sva se sprli ravno okoli potice. Meni, takrat osemnajstletnici, je mami naročila, naj zmeljem štiri kilograme orehov, medtem ko je bila ona v službi. Z mletjem sem odlašala in odlašala. In ko je prišla domov, orehi še vedno niso bili zmleti in je postala tečna. Sprli sva se, celo tako, da sem jaz hotela kar spakirati in iti k fantu. Si predstavljate, zaradi mletja orehov sem se želela odseliti!«