Z jutranjega programa se selite v večernega. Ste sicer bolj jutranja ali bolj nočna ptica?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Moram reči, da sem od nekdaj raje z delom potegnila v noč, da sem dokončala stvari. Ponoči sem morda bolj kreativna. Ko sem prvič začela delati na oddaji Dobro jutro, sem bila na pol še študentka in sem skoraj uro za odhod v posteljo, zamenjala za uro vstajanja. Spomnim se, da nekaj mesecev skoraj nisem spala, saj me je bilo strah, da se ne bom pravi čas zbudila – ko ugotovijo v režiji, da te ni, je že prepozno. Nikoli nisem ravno usvojila zgodnjega odpravljanja v posteljo. Da bi šla v posteljo ob 21./22. uri, nisem ta tip človeka. Verjetno sem izvorno res bolj nočna ptica. Je pa sedaj, ko delam pri oddaji v večernem terminu, tudi kar zanimivo, ker preden adrenalin popusti, je ura hitro dve zjutraj.

»Več ko grem v tujino, raje se vrnem in gledam našo deželo s hvaležnostjo in občudovanjem. Vidim, da mi res veliko pomeni, da smo vidni v svetu – da ljudje poznajo Slovenijo, vedo kaj o njej.«

V Panorami boste pokrivali zelo različne teme. Katera vas osebno najbolj zanima?

Če me sprašujete po zanimanju – zagotovo so to pozitivne novice, novice o napredku – tako v znanosti in tehnologiji, kot tiste, ki kažejo na vedno večjo mentalno odprtost družbe – tudi odprave predsodkov.

Se sicer – če o kakšni stvari ne veste veliko, a pritegne vašo pozornost oziroma jo dobite za pokrivanje – zelo poglobite vanjo, imate v tem primeru vedno dovolj časa za to? 
Rada živim v tem času – v današnjem času interneta je priti do informacij o določeni zadevi res veliko lažje in tako se je enostavneje tudi pripraviti na določeno temo.

Koliko časa sicer v povprečju na dan namenite spremljanju novic iz domovine in tujine?
Težko bi ocenila, koliko časa. Odvisno, kaj se tisti dan dogaja, kako intenziven je pritok svežih/relevantnih novic. Ker sem zaradi svojega dela, še pred oddajo Panorama, morala biti kar z vsem na tekočem – sem čez dan oziroma že kar zjutraj preletela glavne novice na spletu, zvečer pa si, kolikor je le mogoče, ogledala še informativne televizijske oddaje, da sem dobila še sliko oz. premikajočo sliko.

Katero 'platformo' najpogosteje uporabljate za to: radio, tv, spletne novičarske portale, družbena omrežja ...?

Zagotovo vsak dan preletim glavne novice na spletu – tako slovenske portale kot tuje. Tudi vse večje svetovne televizije imajo vse novice objavljene v obliki člankov na spletu. Glavne novice spremljam že v obliki obvestil na mobilnem telefonu – tako se mi čez dan prikazujejo glavna obvestila/novice portalov (naš STA, pa SkyNews, BBC ...). Če sem v avtu, pa tudi radio (predvsem Val202 – mojo najljubšo radijsko postajo, ki ima povrhu še res top izbor glasbe). Televizijo pa tudi moram spremljati – predvsem je dobro, da dobim ob novici še ustrezno vizualno predstavo dogodkov, dogajanja.

Kako zelo pa se vas dotaknejo kakšne res hude stvari s področja črne kronike, naravnih nesreč, okoljskih katastrof …?
Se mi zdi, da različne ljudi prizadenejo čisto drugačne stvari. Vsak izhaja iz svoje zgodbe. Jaz pravim tako, da na planetu Zemlja obstaja dualnost – t. i. dobro in slabo, ki vedno bo. Lahko se trudimo za boljši svet in spremembe na bolje se res dogajajo. Človeštvo ali pa družba pa gre skozi cikle in slabo vedno nekje spet pride ven. Sama sem sicer mnenja, da živimo v čedalje boljšem svetu – tisti, ki pravijo, da nam gre na slabše, naj preberejo »grozote« zgodovine. Ne samo orise zmagovalcev in zmag, ampak kaj se je zares dogajalo – z navadnim človekom. Kakor je družba po večini sveta odprta sedaj, ni bila še nikoli.

»Sama sem sicer mnenja, da živimo v čedalje boljšem svetu – tisti, ki pravijo, da nam gre na slabše, naj preberejo »grozote« zgodovine.«

Raziskave so sicer pokazale, da ljudje bolj zaupajo lepim osebam, po drugi strani pa tudi menijo, da jim je zaradi tega v življenju vse postlano z rožicami. Kakšne so vaše izkušnje?
Zaupajo – ne bi ravno rekla, jih pa morda raje gledamo. Velikokrat je pa tudi tako, seveda odvisno od interesov posameznika, da je lahko vse težje, če si lep. Ali si to ali ono – vedno ko v nečem malo izstopaš, lahko imaš zaradi tega težave ali pa ti je določeno področje življenja namenjeno ravno zaradi tega.

Od srednje šole naprej ste delali kot model in igralka. Koliko vam te izkušnje pridejo prav pri novinarskem delu?
Joj, ne vem, ali sploh kakorkoli. Morda navajenost na kamero, a to je le majhen odstotek novinarskega dela. Večina novinarskega dela se zgodi za kamero.

Kako vas je potem pot vodila v novinarsko smer?
Med študijem sem delala/sodelovala pri dveh projektih na komercialni televiziji, sicer bolj razvedrilnega tipa. Ko se je zadnji projekt končal, pa sem dokaj kmalu po radiu zasledila obvestilo/povabilo – da pri oddaji Dobro jutro iščejo/vabijo k sodelovanju novinarje in voditelje. Prijavila sem se in takrat še pod dr. Ljerko Bizilj kot v. d. odgovorne urednice Dobrega jutra in TV SLO3 začela soustvarjati oddajo Dobro jutro, sčasoma pa sem začela občasno delati tudi na TV SLO3/parlamentarnem programu.

Še vedno tudi igrate. V seriji Ja, Chef! na VOYO upodabljate hosteso Moni. V čem sta si podobni in v čem se najbolj razlikujeta?
Moja Moni – ko smo se pred snemanjem serije začeli pogovarjati o liku s producenti, mi je bilo rečeno, da naj v Moni vnesem predvsem sebe. Sama sem prijazna, je pa res, da je scenarij za Moniko napisan tudi tako, da je malo naivna in večino časa prijazno nasmejana. Da sem naivna, pa zase ne bi mogla ravno reči.

Sodeč po Instagramu, zelo radi potujete. Kam vas trenutno najbolj vleče in zakaj ravno tja?
Potujem rada, absolutno. Še raje sem šla kam za dlje časa – ne samo za teden ali dva. Rada začutim ljudi, okolje, da dobim realno sliko. Sem pa do sedaj – še pred dobo Instagrama – živela in delala po nekaj mesecev v Madridu, pa v Budimpešti, Parizu in imela izkušnjo živeti v majhni leseni hišici sredi tajske džungle.
Že davno pa sem sama pri sebi rekla, da želim videti ves svet, iti povsod. Do konca življenja bo. Zagotovo pa še nimam obkljukane Srednje in Južne Amerike.
Seveda sem tudi velika oboževalka Slovenije. Več ko grem v tujino, raje se vrnem in gledam našo deželo s hvaležnostjo in občudovanjem. Vidim, da mi res veliko pomeni, da smo vidni v svetu – da ljudje poznajo Slovenijo, vedo kaj o njej. To me iz nekega razloga še posebej osrečuje. Kar nekaj sveta sem prepotovala in vem, kaj imamo v Sloveniji. Prečudovita je. Želim si, da bi Slovenci to videli, se tega zavedali.

Kje pa ste se do zdaj imeli najlepše?
Ko nekje sem, mi je takrat tam najlepše – kjerkoli sem, se vpeljem, prilagodim. To je kar moja filozofija očitno v življenju. Tudi vse, kar sem počela v življenju, sem počela ‘na polno’ in z zanosom.

S čim si še polnite baterije?
Z naravo, športom, predvsem pa z meditacijo. Imam praviloma svoj jutranji ritual – nekaj telovadbe, nekaj minut umiritve/meditacije – včasih to tudi zajema zapis svojih sanj ali pa kakšne spodbudne misli/besede za tisti dan. Da spraznim glavo vsako jutro, to je to.