Za mnoge je spomin na mladost eden najlepših spominov, a ne za Borisa Kopitarja. Prva leta življenja, ko sta z mamo živela sama, jima niso bila najbolj prijazna in se jih nerad spominja, zato pa toliko raje živi tu in zdaj. Obkrožen s svojimi najbližjimi – ženo, sinom in hčerjo ter petimi vnuki – je pri sedemdesetih še vedno tako fit, da s prijatelji obhodi vsa bližnja in daljna hribovja.

Priljubljeni pevec, televizijski in radijski voditelj Boris Kopitar je bil rojen leta 1952 in po botrinem pripovedovanju ga je oče prišel le pogledat in ob tem pripomnil: »A to je to?!« Potem se je obrnil in odkorakal iz njunega življenja. Borisova mama je v težkih časih sama skrbela zanj, delala v tovarni, kamor se je vozila deset kilometrov daleč s kolesom, Boris pa je bil v varstvu pri teti. Je pa Boris v otroških letih ob stricih, tetah in botrih našel zavetje tudi pri lokalnem župniku. Bil je ministrant in v spominu ima, kako mu je bil pri župniku in njegovi kuharici Lojzki po jutranji maši vedno na voljo kos maslenega kruha in skodelica bele kave. Četudi sta se z mamo težko prebijala skozi življenje, mu je pustila izjemno lepe življenjske nauke. Eden njegovih najljubših je: Nikoli ni noč tako dolga, da ne bi prišel dan, kar pomeni tudi, da za vsako še tako težko preizkušnjo vedno posije sonce in se stvari uredijo.

50 let gasilec

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Manj znani vzroki za temne kolobarje pod očmi

Razlogi za temne kolobarje pod očmi niso vedno tako preprosti.

Velik del njegovega življenja je tudi gasilstvo: »Petdeset let sem že gasilec in to mi veliko pomeni. Tudi moj tast Srečo je gasilec, in to že 75 let. Pri 92 letih mu zdravje odlično služi in še vedno tekmuje pri gasilskih veteranih,« pravi Boris. »Z gasilci sem zelo povezan. Naš pozdrav je 'Na pomoč!', zato delamo za blaginjo vseh ljudi v kraju.«

Druga ljubezen je bila glasba in še vedno ga kakšen glasbeni urednik vpraša, kdaj bo izdal kakšno novo pesem. Boris mu odgovori, da takrat, ko bodo tiste pesmi, ki jih poje, predvajali tolikokrat, da jih bodo ljudje spoznali. »Vsi poznajo Žametne vrtnice in Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, pa Mama je ena sama, a je še toliko lepih pesmi v moji izvedbi ali skupaj z Ansamblom Nika Zajca, kjer sem sodeloval dobro desetletje. Dokler so številne lepe pesmi, ki jih pojem, le na seznamih radijskih hiš, predvajajo jih pa ne, nimam niti navdiha, da bi posnel nove.«

Za Borisa pravijo, da je živa legenda in to mu je všeč, saj je njegov izbor vsega, kar je naredil, res velik. Še na dan našega intervjuja ga je moški ogovoril na bencinski črpalki in izrazil navdušenje, da sta se srečala. »Nimam vedno časa kramljati, si pa vzamem trenutek za nekaj besed in vidim, koliko ljudem to pomeni. Ali pa, ko sem, na primer, prišel kot gost presenečenja h gospe, ki je praznovala 90 let. Bila je tako vesela, da ni izpustila moje roke, oči so ji tako žarele in povedala mi je, kako si je od nekdaj želela, da bi ji zapel.«

Četudi je že kar nekaj let v pokoju in ne vodi več odmevnih televizijskih oddaj, se ni umaknil v osamo in se še vedno rad druži. Ne le glasbeno, tudi zasebno je ohranil veliko prijateljev. Z ženo imata krog prijateljev, s katerimi navdušeno hodijo po hribih in dolinah: »Prehodili smo že vso slovensko Jakobovo pohodno pot. Ta ima štiri veje in prek Ljubljane povezuje Slovensko vas na meji s Hrvaško, Devin pri Trstu, Kobilje na madžarski meji in se konča na Svetih Višarjah v Italiji.«

Spominska soba

Čudovite spomine ima tudi na svoje preteklo delo. Zato ima doma v Ihanu pri Domžalah, kjer smo ga obiskali, spominsko sobo. V njej hrani spomine ne le na številne oddaje, festivale, temveč tudi na potovanja in gostovanja v tujini. Rad se spominja snemanj dveh samostojnih enournih oddaj, ki sta bili v sklopu 155 oddaj Glasbeni spomini posvečeni glasbenima legendama Slaku in Avseniku: »Z Lojzetom Slakom smo snemali ob 45. obletnici njegovega ansambla in njegovem 77. rojstnem dnevu, s Slavkom Avsenikom pa ob njegovi 80-letnici. V oddaji sta tudi prvič skupaj javno zaigrala z njegovim vnukom Sašem in to je bil za Saša zagotovo navdih, da je šel na samostojno glasbeno pot.«

Zelo rad se spominja svojih potovanj po Avstraliji, kamor je potoval z ansamblom Zapeljivke, in pettedenske turneje pri naših rojakih v Kanadi z Ansamblom Vikija Ašiča. To so bila daljša potovanja, danes pa so ta krajša. Prav zadovoljen je, da se je lahko pridružil aktivu upokojenih novinarjev Slovenije in tudi z njimi kam gre: »Predsednica tega aktiva je pred kratkim postala novinarka Sonja Grizila. Gremo na kakšen lep izlet po Sloveniji, kjer spoznavamo stvari, ki jih še nismo poznali ali pa že dolgo ne videli. Novinarji so res prava zakladnica izkušenj in vedo, kam bi bilo dobro še iti.«

Koncert ob 70. rojstnem dnevu

Ker je še vedno zelo družaben, tudi njegovo praznovanje sedemdesetletnice ni minilo brez primernega obeležja: »Proslavil sem na poseben način s svojimi domačimi in prijatelji, ki sem jih povabil na praznovanje in koncert.« Koncert je tokrat priredil kar sam in pesmi, ki jih je zapel, tudi predstavil na prav poseben način, v zgodbah opisal, ob kateri in kakšni priložnosti so nastale, komu so namenjene. »Nad koncertom so bili gostje navdušeni, najbolj pa sem bil potem jaz navdušen, da mi je, še preden smo razrezali torto, enourni koncert pripravila še Tanja Žagar, s katero sva zapela najin duet Lepo je v dvoje. To je bilo pa presenečenje zame! Da je večer prehitro minili, pove podatek, da do 3. ure ni šel nihče domov.« Ob praznovanju okrogle obletnice je prišel še do enega zanimivega odkritja: »Ugotavljam, da ljudje v prvi polovici življenja svoje zdravje kvarimo, v drugi polovici ga pa popravljamo. Imam srečo, da imam na svoji poti za zdaj le popravljive bolezni. Najbolje pa se je prepustiti toku časa in uživati v tistem, kar ti življenje prinese, pa četudi težave. V zadnjih desetih letih se mi je dvakrat zgodilo, da sem ostal jutro po pevskem nastopu brez glasu. Po nasvetu zdravnikov sem moral biti dva tedna popolnoma tiho in glas se je ob pravih terapijah spet povrnil.«

Ob slovesu od preteklega leta Boris ljudem najraje zaželi veliko zdravja: »Tam, kjer je zdravje, je tudi veselje. In kjer sta veselje in zdravje, so v sožitju tudi lepi spomini. Ljudje vse slabo hitro pozabimo, lepe spomine pa ohranimo. Naj še naprej ostane tako, zato tudi bralcem in bralkam revije Lady želim, da bi se jim v prihajajočem letu 2023 vse izšlo tako dobro, da boste vedno znova prijetno presenečeni. Srečno!«