Tadeja Goloba sem prvič videla in se z njim pogovarjala nekaj mesecev po njegovi nesreči v gorah. Težko je hodil, imel je opornico, a smo vseeno delali intervju med sprehodom, s hojco. Spremljala nas je njegova žena Mojca, ki mu je ves čas rehabilitacije stala ob strani. Tadej je tudi to svojo nesrečo »s pridom« izkoristil za snov svojega novega romana Koma, ki se že odlično prodaja. Zaupal nam je tudi, kaj bo tema njegove naslednje kriminalke z glavnim junakom Tarasom Birso. Ne boste verjeli: nesreča na Triglavu!

Tadej Golob je izkoristil svojo nesrečo in napisal nov, dober roman. »To pisatelji počnemo, da izkoriščamo svoja ali tuja življenja, da najdemo snov za pisanje,« se nasmehne Tadej. Kako je bilo z romanom Virus, nas zanima, je bil napisan pred nesrečo ali po njej? »Virus sem skoraj do konca napisal pred nesrečo v gorah, razen zaključka, zadnjega poglavja. Ko sem se prebudil iz kome in prišel domov, se vsebine romana praktično nisem spomnil, spomnil sem se občutka, da sem bil z njo zadovoljen. In ravno zaradi tega občutka sem se lotil branja napisanega, dodal zadnje poglavje in na neki način prisilil založbo, da smo decembra 2020 knjigo izdali.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Okrevanje po nesreči je bilo naporno in dolgotrajno. »Ogromno je bilo vsega,« zavzdihne. »Imel sem srečo, da sem odraščal v Lenartu, ki je bil v mojem otroštvu najmanj razvita občina v Sloveniji. Spraševal sem se, zakaj, za hudiča, veljamo za najmanj razvito, če pa imamo pločnike, razsvetljavo, telefone, kabelsko televizijo … A potem sem kot dijak popisoval števce za elektriko, delo mi je priskrbel oče, ki je delal pri elektro podjetju. Videl sem, da je bilo veliko hiš še brez elektrike. Iz takšnih hiš so prihajali moji sošolci. Prva tuja beseda, ki sem jo kot otrok spoznal, je bila – protekcija. Češ da imam kot otrok protekcijo. Bili smo razmeroma dobro situirani – mama je bila učiteljica, oče električar – a v očeh mojih sošolcev je to pomenilo, da smo nekaj več. Od takrat naprej imam s svoji glavi, da je nekaterim res hudo, meni pa ne. In to mi je pomagalo pri nesreči. Ko sem se v bolnišnici zbudil iz kome, so se mi vsi moji cimri tam zdeli zelo polomljeni in poškodovani, šele sčasoma, v mesecu ali dveh, sem ugotovil, da sem najbolj polomljen pravzaprav jaz,« ugotavlja Tadej. In dodaja: »Pa tudi to, da sem hlepel po gibanju. Nič, kar so mi zabičali, da sem moral početi za rehabilitacijo, mi ni bilo težko. Tako in tako bi to počel. Vozil sem sobno in potem pravo kolo. Ko sem šel prvič na kolo, nisem mogel dati noge čez ovire, ker sem imel polomljene tudi medenične kosti. Nisem mogel obračati glave. Žena me je spremljala in vzljubila kolo in še danes kolesariva skupaj.«

Tadej je imel srečo, da ga je žena ves čas zdravljena podpirala in mu stala ob strani. »Od prvega trenutka, ko sem se zbudil iz kome, je bila edina svetla točka, edina dobra stvar tistega dneva. Drugih obiskov nisem smel imeti zaradi covida-19. Že prej sva bila zelo povezana, zdaj sva še bolj, brez nje si sploh ne znam predstavljati, kako bi potekalo vse skupaj. Bila mi je tudi v psihično, čustveno podporo.«

Tadejeva otroka, ki sta stara 19 in 21 let, sta doživela očetovo nesrečo po svoje. »Na srečo sta v letih, ko imata oči samo zase,« se malce pošali Tadej, »a res ne vem, kako hudo jima je moralo biti, ko me sploh nista smela obiskati. Pet mesecev po nesreči se nismo videli.«

Kako je sploh preživel, kako si to pojasnjuje? »Ko sem se prebudil, sem zdravnika zamenjal za nekoga iz bifeja, pomešal sem nesrečo iz prejšnjega leta, šele mesec dni zatem, ko sem že prišel iz bolnišnice, sem seštel svoje poškodbe. Zanimivo je, da nisem vprašal, kaj se mi je zgodilo, ko sem se prebudil iz kome. Ne znam pojasniti, zakaj. Človeški možgani očitno ne delujejo tako. Očitno so vedeli, kaj se je dogajalo. V komi sem bil štirinajst dni. Danes se mi zdi smešno, da sem bil čez dan popolnoma normalen, vsaj meni se je zdelo tako. A po telefonskih sporočilih vidim, da nisem bil. Vmes sem imel rojstni dan, Mojci sem napisal, da sem star 22 let, ona pa 102 leti. Najhujše so bile noči v bolnišnici. Ponoči sem se spremenil v vojaka iz prve svetovne vojne in se zjutraj zbujal zapleten v cevke, po katerih so tekla zdravila. Trpel sem v bolnišnici, želel sem čim prej domov, niso si me upali peljati na stranišče. Podobno kot Taras Birsa sem izsilil odhod domov,« se spominja časov v bolnišnici.

Kako pa se počuti danes, kakšne posledice čuti? »Pred dnevi sem po dolgem času šel teč, doma delam vaje za hrbtenico, ne smem spati na mehki podlagi. Spraševal sem se, kako bo sesti pred računalnik in pisati, a s tem očitno nimam težav, besede mi še vedno tečejo. Tri prste leve roke čutim slabše in zato delam več napak pri tipkanju, a to je zanemarljivo.«

Tadej je pred kratkim potoval po Italiji in predstavljal kriminalni roman Jezero. Knjiga je na osmem mestu lestvice časopisa La Repubblica. Bil je v Benetkah, Trstu, Trevisu in na knjižnem sejmu v Genovi. Jezero je izšlo tudi v Makedoniji. »V knjižnici v Skopju so vzeli trideset izvodov in so že čakalne vrste,« se pohvali. Tudi zadnji roman Koma se že odlično prodaja. »Imam obdobje po izidu knjige, ko sem čisto prestrašen in se mi zdi, da sem naredil ogromno stvari narobe. In takrat si rečem: naslednji roman bo pa v redu,« prizna svoje pisateljske stiske. »Ampak zdaj sem se na to že nekako navadil, Mojca je prebrala Komo in je rekla, da je v redu. In vsake toliko časa se jo že upam prelistati. Koma je kar zapleten roman, ker se dogaja v različnih časih.«