Avtorja serije, ene najbolj priljubljenih med slovenskimi otroci na Televiziji Slovenija, sta glasbenik Jože Potrebuješ in ilustrator ter nekdanji klaviaturist skupine Gu-gu Igor Ribič. In prav s slednjim smo se pogovarjali o tem neverjetno priljubljenem liku, ki se je z božično oddajo poslavil z malih zaslonov.

Ribič Pepe je namišljeni lik, v katerega se je Igor Ribič odlično vživel. »Ribiča Pepeta sva se spomnila z Jožetom Potrebuješem, ki se je odločil, da me iz zatohle pisarne spravi nazaj med ljudi, kjer sem kot glasbenik nekoč že bil,« se spominja Igor. »Nastal je, ker za najine otroke, ki so bili takrat še majhni, razen sinhroniziranih risank nisva našla ustreznih vsebin, ki bi jih pritegnile. Tako sva se začela ukvarjali z idejo o televizijski oddaji, s katero bi najmlajše televizijske gledalce odvračali od računalniških zaslonov in jim vzbujali zanimanje za likovno ustvarjanje, glasbo in ples. Takratni odgovorni urednik Milan Dekleva je že na samem začetku prepoznal lik dobrohotnega dedka, ki ga ima vsak izmed nas vsaj v dobrem in lepem spominu, če ga že nima zares. Dedka, ki je dober kot eden od treh dobrih mož, ki nas obiščejo decembra in nam z darili pričarajo lepe praznične dni. Ribič Pepe pa prinaša poletje in vse, kar spada zraven, ne nosi kupljenih daril, pač pa uči, kako jih otroci lahko izdelajo sami. Je vzor medgeneracijskega sodelovanja, ki vse prevečkrat izginja iz naših odnosov. Brkatemu možaku s številnimi talenti in znanji sčasoma tudi sam že postajam nekoliko podoben. V prvih sezonah sem si moral lase beliti, zdaj pa to že dolgo ni več potrebno.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Za kaj vse lahko uporabite divji kostanj?

Divji kostanj sicer ni užiten, a je še kako koristen in uporaben v zdravilstvu. Ste vedeli, da so nekoč iz njega pripravljali celo pralni prašek?

Televizijska serija Ribič Pepe se predvaja vse od leta 2008 in posneli so 314 epizod. In kako se je Ribič Pepe spreminjal skozi čas? »V svojem pravem bistvu se Pepe ni kaj dosti spremenil, vsako sobotno jutro pač poskrbi, da se najmlajši televizijski gledalci in njihovi starši dobro zabavajo in kaj koristnega naučijo. Skupaj rišemo, delamo lične in zanimive izdelke. Seveda tudi pojemo, plešemo in govorimo o resnih rečeh na hudomušen način.«

Pri nastajanju oddaje je nepogrešljiva tudi Lucija Ćirović, ki od prve oddaje animira lisjaka Foksnerja in Kakaduduja. V vseh teh letih se je izmenjalo tudi nekaj režiserjev, med njimi pokojni Tugo Štiglic, Njegoš Maravič in Miha Tozon. »Sodelovalo je tudi veliko požrtvovalnih ljudi z nacionalne televizije, urednikov, snemalcev in drugih sodelavcev. Z njihovo pomočjo je nastal lik, ki ga bo ob poplavi tujih otroških projektov težko ponoviti. Ribič Pepe ni le popularen televizijski obraz, postal je družbeni fenomen, ki se je vtisnil v spomin generacijam otrok, staršev in vzgojiteljev. Zato ni čudno, da je pogost gost tudi v večernih zabavnih oddajah,« je ponosen Igor, ki še pojasni: »Vsa leta so svojo glasbo prispevali Čuki, ki so tudi s pomočjo te oddaje številnim slovenskim otrokom in družinam ustvarili pesmi, brez katerih si danes ne moremo več predstavljati slovenskega otroškega rajanja. Poudariti moram, da je nastalo okrog 8000 minut programa, ki se bo lahko predvajal še dolgo. Gre za vedno zanimive in univerzalne teme, kljub temu da se je v tem dolgem obdobju marsikaj spremenilo. Prešli smo recimo iz klasične studijske na virtualno scenografijo, še format slike se je spremenil. Predvsem pa je pomembno, da je na snemanjih sodelovalo na stotine otrok, tisti s prvih snemanj so danes že krepko odrasli. Za mnoge je bilo to prvo srečanje s televizijskim studiem in kamerami.«

Slovo

Letošnja božična oddaja je bila zadnja, z njo se je Ribič Pepe namreč poslovil od nacionalne televizije. Kar pa še ne pomeni, da se namerava stari brkati mož upokojiti.«

Na ulici ga otroci ne prepoznajo

Pa Igorja otroci na ulici prepoznajo, ga ustavljajo? Odgovori, da ne, saj ga, ko sname brke in kapo, nihče ne prepozna: »Lahko živim vsakdanje in od oči javnosti odmaknjeno življenje. Pred časom sta neka mamica in njena hči zamudili moj nastop, zato smo že pospravljali opremo in bil sem že v običajni obleki. Deklica je prinesla svojo risbico, a mi je ni želela izročiti, čeprav jo je mamica ves čas prepričevala, da sem Ribič Pepe. Prednost našega lika pred drugimi svetovnimi otroškimi junaki je, da lahko otroke nagovori in razveseli v živo. Z njimi zapoje, zapleše in jim kaj nariše. Takih nastopov je bilo na stotine, vsako leto tudi nekaj dobrodelnih, predvsem za bolne otroke.« A to ni edina zaposlitev ustvarjalnega igralca: »Kadar nisem Pepe, sedim v oblikovalskem biroju, kjer rišem slikanice za otroke in stripe, slikam portrete in umetniške slike, tehnično urejam knjige in revije, oblikujem plakate in embalaže, ukvarjam se tudi z animacijo risank. Živim povsem drugačno življenje od Pepetovega v soju kamer in žarometov.«