Ko je bil film zmontiran, ji je manjkala zaključna pesem z epilogom. Obrnila se je na raperja Jacuzzyja Kralla, s katerim je že sodelovala.

»Rekel je: 'Lea, življenje je avdicija za kaj?' Sprva nisem razumela, kaj me sprašuje. 'Kako to misliš, zakaj?' sem odgovorila. 'Ne zakaj, temveč za kaj? Ja za smrt! Življenje je avdicija za smrt!' In začel je pisati besedilo. Gregor Treven (Greg Even) mu je poslal podlago, če bi se mu po naključju porodila kakšna zamisel za skladbo. In v enem tednu je bila pesem posneta,« razloži Lea in doda, da je celotna vizija projekta spoprijemanje s smrtjo na lahkotnejši način:

»Navdih mi je festival Dia de los Muertos, saj mi je všeč, da se na dan smrti slavi življenje in ne objokuje preteklosti, to se mi zdi zdravo. Pri nas imamo veliko težavo pri sprejemanju tega. Mislim, da če tega ne sprejmeš, težko živiš kakovostno. V bistvu životariš in prepričana sem, da nismo tukaj zato.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Sicer pa Lea že komaj čaka 17. junij, ko bo potekal Festival idrijske čipke, saj bo z glasbeniki nastopila na velikem koncertu. »Zame je to velika čast in priznam, da imam že zdaj tremo,« se zasmeji Lea, ki je pred kratkim posnela še eno pesem z naslovom Unavoidable (neizogibno). »Praznina je neizogibna, čeprav je nismo vajeni zaradi tega podivjanega tempa in občutka, da moraš biti vedno storilen, uporaben. To vrti našo usodo, kjer lovimo srečo, namesto da bi dopustili, da nas sreča sama sreča. Ta pesem je bila v bistvu zdravilo zame in z Gregom sva jo izdala zato, ker upava, da bo ta ideja v oporo komu, ki ga spremlja občutek, da je teža praznine prevelika,« pove Lea, ki navdušuje tudi v predstavi Boeing Boeing. Z ekipo se odlično razumejo, zato ji prav nobena stvar ni odveč.

»Ali mi verjamete, da po predstavi nikakor nisem utrujena? Takrat se šele razživimo, in ko stopimo v garderobo, se še kar naprej smejemo. Vse, kar se vloži, se povrne. Samo v prave stvari je treba vlagati. In mi vlagamo v spoštovanje soigralca, ki je v prvi vrsti človek. Sprejemamo se takšne, kot smo, in to je zame vrednota, ki jo je treba hraniti in negovati.«