Dosedanja zadržanost Keanuja Reevesa (58) je posledica tragičnih dogodkov iz preteklosti, ko je zaradi mamil izgubil najboljšega prijatelja, zatem pa še svojo veliko ljubezen, igralko Jennifer Syme. Keanu in Jennifer sta hodila skupaj konec 90. let prejšnjega stoletja. Z njo se je želel poročiti in imeti otroke. In ne bi mogel biti srečnejši, ko je izvedel, da Jennifer pod srcem nosi njegovega otroka. Žal pa je v osmem mesecu nosečnosti Jennifer rodila mrtvo deklico in padla v globoko depresijo. Dve leti pozneje, pri komaj 28 letih, je izgubila življenje v prometni nesreči, ki jo je sama zakrivila. S svojim terenskim vozilom je namreč zapeljala na nasprotno stran ceste in trčila v tri parkirana vozila. Sila trka je bila tako močna, da jo je vrglo skozi vetrobransko steklo in je bila na kraju nesreče mrtva. Pokopali so jo v grobu, v katerem je počivala že njuna hčerka. Za Keanuja se je takrat začela nočna mora, iz katere se je zbudil šele po tem, ko je spoznal zdaj 50-letno likovno umetnico Alexandro Grant.

Osredotočen na delo

Vse pa vendarle ni bilo tako črno. Po Jenniferini smrti se je zakopal v delo in ustvaril nekaj uspešnih, predvsem akcijskih filmov, kot so Hitrost, Matrica in John Wick. Prav vloga profesionalnega morilca v seriji filmov o Johnu Wicku mu je, kot priznava, nekako najbližje. Morda je vlogo odigral še toliko bolj prepričljivo, saj se mora tudi njegov junak sprijazniti z izgubo svoje velike ljubezni.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Zadnji, četrti del filma je Keanu začel snemati pri 57 letih, a je tudi tokrat kot v vseh dosedanjih filmih skoraj vse akcijske prizore posnel sam. Ob tem pa priznava, da počasi vendarle čuti težo let. »Vem, da nisem več najmlajši. Vsekakor čutim leta, vendar sem zaradi tega tudi bolj izkušen in učinkovit pri spoprijemanju z akcijskimi prizori, kot sem bil na začetku kariere. Akcija mi je od nekdaj zelo všeč. Rad imam hitrost, višino, vse, kar ti požene kri po žilah,« pravi zapriseženi motorist, ki je s svojim jeklenim konjičkom prečesal že skoraj vso Ameriko. Nadvse zadovoljen pa je tudi s tem, da je film ljudem zares všeč. »Rad slišim, da je četrti del boljši od prejšnjih treh in da je to eden najboljših akcijskih filmov vseh časov. Mislim, da to še kako drži. Film je resnično epski in rad igram to vlogo.«

Očeta ni nikoli poiskal

Še eno globoko brazdo v igralčevem srcu je pustil njegov odtujeni oče Samuel Nowlin Reeves. Čeprav je na željo svoje mame Patricie Taylor Keanu, ki se je rodil v Bejrutu, obdržal očetov priimek, ga po tem, ko so se starši ločili, ni več srečal. Keanu je odšel z mamo in mlajšo sestro Kim najprej v New York, potem v Toronto, očeta pa ni nikoli poiskal. »Toronto je nedvomno pustil sledi na meni. Tam sem odkril hokej in se v ta šport noro zaljubil. Bil sem zanesljiv vratar in klicali so me Stena,« se zabava ob spominih.

A močneje kot šport ga je zanimala igra. Po nekaj odrskih nastopih in peščici televizijskih filmov je leta 1986 dobil priložnost v hokejskem filmu Roba Lowa Youngblood in Nevarnih razmerjih Stephena Frearsa. Vlogi sta bili majhni, a vendarle dovolj veliki, da je spakiral kovčke in se preselil v Hollywood. Nekaj let je životaril in hodil z ene avdicije na drugo. Potem pa je prišlo leto 1994, ko je po zaslugi akcijske drame Hitrost postal tako rekoč čez noč visokoproračunski akcijski zvezdnik. Za vse filme, v katerih je nastopil, na tem mestu ni prostora, zato jih izpostavimo le nekaj, kot so Hudičev odvetnik, Johnny Mnemonic, Okus po Minnesoti, Sladki november …

O veri in verovanju

Keanu je v najtežjih trenutkih iskal moč tudi v veri, vendar je glede svojih duhovnih prepričanj zelo diskreten. Pravi, da gre pri tem za »nekaj osebnega in zasebnega«. Ko so ga novinarji vprašali, ali veruje, je odgovoril: »Verjamem v boga, v vero, notranjo vero, v samega sebe, v strast in v stvari. Sem zelo duhoven in nadvse velikodušen.«

Čeprav uradno ne prakticira budizma, je ta vera nanj naredila močan vtis, še posebno po snemanju filma Mali buda leta 1993. Vendar pa se je pozneje od budizma nekoliko oddaljil, češ »da je večina stvari, zaradi katerih se je odtujil od budizma, človeških – razumevanje občutkov, minljivost in poskušati razumeti druge ljudi in to, od kod prihajajo.«

Odgovor pa ima velikokrat premalo cenjeni zvezdnik tudi na vprašanje, kaj se zgodi po smrti: »Zagotovo vem to, da nas bodo tisti, ki nas imajo radi, pogrešali.«