Zagrebčanko Sašo Broz mnogi poznajo kot vnukinjo Josipa Broza Tita. A 55-letnica je svoj priimek obogatila tudi z lastnimi dosežki, na svoji življenjski poti si je namreč ustvarila kariero priznane gledališke in televizijske režiserke. Saša je v minulih dneh na družbenem omrežju objavila eno redkih fotografij s svojima staršema, 81-letno mamo Miro in 82-letnim Mišom, ob utrinku pa pripisala, da ji pomenita vse. Njena ljuba starša sta že nekaj časa upokojena, še vedno pa živita v stanovanju v Zagrebu, kjer je Saša odraščala z bratom Andrejem. Kot je pojasnila v klepetu za revijo Jana, sta se mama in oče trudila, da sta jima navkljub znanemu priimku omogočila čim bolj normalno otroštvo. Prizadevala sta si, da sin in hčerka nista izstopala, zato Sašo še danes nasmejijo namigovanja, da je imela šoferja, ki jo je v šolo vozil s službenim avtom. Slednje namreč ni res, Saša je v šolo hodila peš, razen po priimku pa se od drugih otrok ni razlikovala.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

»Priimek je breme, ki ga ne bi znal nositi vsak. Jaz sem se v življenju naučila uravnotežiti prioritete in premišljeno hoditi proti svojemu cilju. V šoli sem bila vedno odličnjakinja, zato sem si vsake toliko lahko izprosila kakšno prosto uro, da bi bila z dedkom, ki je imel zelo zapolnjen urnik,« je za revijo Jana dejala lansko leto Saša, ki ima na dedka Josipa nepozabne spomine.

»Čas, ki sem ga sama ali z družino preživljala z njim, je bil seveda odvisen od njegovih obveznosti. Poleti je imel več prostega časa, a se je tudi čez leto trudil, da smo se čim pogosteje videvali. Teh druženj nismo mogli nikoli načrtovati vnaprej, temveč so se zgodila, ko se mu je sprostilo nekaj dni, ali pa je preprosto poklical mojega očeta Miša in poslal po nas avto. Bil je zelo šarmanten in duhovit in takšnega sem si zapomnila. Tudi v poznih letih ni imel energije starca, temveč človeka, ki ljubi življenje. Znal je poslušati, kar je zelo redka vrlina. Še posebej iz perspektive današnjega odtujenega in površnega sveta. Tito se v komunikaciji ni nikoli postavljal nad človeka, s katerim se je pogovarjal. Sploh če upoštevamo, da ni imel formalne izobrazbe, temveč se je vse življenje sam učil, zato pa je bilo zanj zelo pomembno naše šolanje,« je strnila svoje spomine Saša, mati čedne Sare, ki jo boste zasledili med spodnjimi utrinki.