»Ne moreš se iti rokenrola, biti predan muziki, koncertom, potovanjem, če si konstantno pod vplivom kakršnihkoli substanc (droge, alkohol). To res ne gre, ker človeško telo niti um nista narejena za to, da se zoperstavljata takim naporom, nespanju, užitkom, dopaminu,« meni Bojan Cvjetićanin, ki je skupaj z Nacetom za revijo Jana poklepetal o nepričakovani razsežnosti slave, ki je tako velika, da je niti sami ne morejo ozavestiti. Fantom skupine Joker out je namreč uspel osupljiv preboj v svet, v zadnjih mesecih so denimo igrali na lastnih razprodanih koncertih na Irskem, v Veliki Britaniji, na Finskem, Norveškem, pa v Beogradu, Zagrebu, na Dunaju, decembra je pred njimi Amsterdam, Madrid, Barcelona ...

»Ko se stvari samo dogajajo, si v tem ciklu in niti ne ločuješ enega vrha od drugega, tako da potrebujemo malce padca, da začnemo za nazaj dojemati, kaj zares to je. Ker je res lepo. Bili smo v mestih in državah, kjer sploh še nismo bili, pa smo bili zdaj – zato, da igramo na lastnem razprodanem koncertu. Absolutno si nismo mislili, da se nam bo kdaj kaj takega zgodilo,« je pojasnil Bojan, ki se čudi odzivom ljudi v tujini, ki jih prepoznavajo na ulicah.

»To je kar bizarno. Mislim, da na tej nordijski turneji zares nismo nikamor šli, ne da bi nas vsaj nekdo prepoznal – bodisi na vlaku, ulici, v restavraciji, letališču. Kultura tujih oboževalcev je malce drugačna, saj se kar nekako pripravijo na srečanja z nami – na primer vedo, kdaj bomo na letališču, in nas pričakajo z darili, ne pridejo se zgolj fotografirat z nami. Prinesejo naše majice, različne izdelke v podpis, obdarujejo nas. Veliko stvari oboževalci sami ustvarijo – zapestnice, lutke, ogromno je risb, ročnih del; doma imam dva spletena šala Joker out,« je razložil Cvjetićanin, ki je pojasnil še, kako je biti slaven na domačih tleh.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Obubožanemu Boštjanu se je po šovu sesulo življenje

Udeležba v televizijskem šovu ima lahko tudi neprijetne posledice. Slednje je na lastni koži okusil Boštjan Melanšek, ki je sprva ostal brez službe, nato pa ga je resna situacija pahnila v kruto bitko za preživetje.

»Fajn je hoditi po slovenskih ulicah. Čisto vedno nas pa prepoznavajo, to je dejstvo, v trgovinah to ni tako neugodno, kot je lahko na kakšni pijači, ko imaš nenehno občutek, da nekdo zraven vleče na ušesa.«

Intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 41.