Bolezen pa se od nje ni povsem poslovila: še vedno so tu vsakodnevne hude bolečine, ki jih drži na vajetih z zdravili. Najhuje pa se je bilo sprijazniti s tem, da se je morala še ne 50-letna upokojiti. Ampak Alenka ostaja vedra, kot je vedno bila, in v njej še gori upanje, da bo morda nekoč tudi še delala. Alenka Bikar je taka, kot se je spominjamo: nasmejana in zgovorna. Na zunaj ni videti, da bi bilo z njo karkoli narobe, a prizna, da če se ne bi držala za pas in se stiskala z rokami, bi morala že na začetku pogovora vzeti protibolečinsko tableto.

»Skušam zdržati, kolikor se le da dolgo, saj vem, da zdravila niso brez stranskih učinkov, to se nalaga v mojem telesu, a drugače ne gre. Zaradi tistega prvotnega hudega navala bolezni so posledice tako močne, da so bolečine venomer prisotne: čutim jih od pasu navzdol, nenehno me mravljinči v obeh nogah, najhujše so bolečine, ki se proti večeru stopnjujejo,« pripoveduje in poudari, da res ne želi tarnati. »Vem, da imajo drugi še hujše težave in še bolj trpijo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poročila se je še ena Avsenikova vnukinja

Dobra dva meseca po sestri Moniki Avsenik se je poročila še njena sestra, še ena Avsenikova vnukinja, Nataša Avsenik.

Vedno je bila odkrita, tako med prijatelji kot do novinarjev. »Nisem znala drugače. Sem pa imela pomisleke pri govorjenju o svoji bolezni, češ zakaj bi to sploh koga zanimalo. Ampak na koncu lahko moja zgodba ponudi komu kakšno koristno informacijo, predvsem pa bi rada sporočila, da res nikoli ne smeš obupati, da se je treba boriti. Želim si, da bi kdo, ki bo tole bral, našel košček upanja zase. Zdi se mi, da sem prav s športno miselnostjo lažje in hitreje premagovala ovire na poti do izboljšanja. Zdaj hodim dvakrat na teden na telovadbo k prijateljici, da se razgibam, da mišice še vedno delajo in da sem v družbi. Delam po svojih zmožnostih. Je tako, kot je. Nisem še čisto dobro, sem pa bolje.«

Na rehabilitacijo v Sočo je šla s hojco, a sama sebi obljubila: iz Soče pa ne bo šla s hojco, ampak na lastnih nogah. Pokončno. »Po treh mesecih na nevrološki in dveh mesecih v Soči sem res šla samostojno domov. Pomagali so mi moja volja in trma ter trud vseh terapevtov, za kar sem jim zelo hvaležna.«