Hajdi Korošec Jazbinšek foto: Urška Golob
»Mami je večkrat pokazala, kakšna borka je, kako rada ima življenje in kako je pripravljena z dobro voljo ostati čim dlje z nami. Sicer verjamem, da je še z mano, v meni, v mojih genih … Ko potrebujem mir in sogovornika, grem še vedno najraje k njej, pa čeprav na grob. Tam se pomirim, zadiham in grem naprej. Obiskovanje groba ni merilo, koliko ti oseba pomeni, je pa zame kot tempelj miru, kjer lahko sprocesiram stvari in dobim odgovore na pomembna življenjska vprašanja.« Zdravniki so v zadnjih treh letih Hajdi večkrat pripravljali na mamino smrt.
»Zdravniki so že rekli, da nima več veliko časa, a pri tej bolezni je veliko odvisno od psihe in značaja. Tukaj me je mami večkrat pustila brez besed in gotovo je ostala z nami dlje zaradi svojega pozitivnega odnosa. V času njene bolezni sem urejala vso komunikacijo z zdravniki, z njo hodila na preglede, obsevanja, kemoterapije. Ker lahko svoje delo opravljam kjerkoli, sem bila veliko z njo. To me pomirja, saj vem, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. Tudi ona je bila vedno z mano. Namreč, odpovedala se je vsem svojim ambicijam, da me je podpirala tako pri otroški karieri kot pri vseh dodatnih aktivnostih, ki jih je bilo precej … Ko je zazvonil telefon in mi je oče povedal, da je šla za vedno, se mi je sesul svet. Čeprav sem vedela, da je njeno stanje izjemno težko in so me zdravniki redno opozarjali na to, na ta klic nisi nikoli pripravljen …«
Hajdi se od mame ni posebej poslovila. »Vedeli sva, da je najina ljubezen večja od smrti. Na koncu mami ni mogla niti govoriti niti se premikati. Že gledati je bilo težko, kako je bilo šele njej, ko je morala te stvari doživljati pri zavesti. Ampak se je še kar borila. Njene zadnje besede so bile: Rada te imam in pazi na očija. To je ona – skromna, skrbna in ljubeča. Ne bi se mogla posloviti drugače. Niti na koncu, ko je res trpela, je ni skrbelo zase, ampak za naju. Po tem lahko resnično rečem, da sem imela najboljšo mami na svetu …« pravi Hajdi, ki ne skriva močnih čustev, ko govori o njej.
Da mame ni več, Hajdi še ni povsem ozavestila. »Včasih se mi zdi, da so to vse sanje in da bo kar nenadoma prišla. Vsak dan se učim živeti s tem in ni lahko, priznam. Včasih se zlomim in zjočem kot majhen otrok, a se sestavim nazaj in grem naprej. Ker moram in ker vem, da bi mama to hotela. Najboljša motivacija sta otroka, moj mož in oči. Oni so zdaj moj svet in zanje se vsak dan borim, premagujem ovire in širim pozitivno razmišljanje. Sem krščansko vzgojena in prepričana sem, da duša ne more umreti. Zaradi tega sem pomirjena, ker vem, da moji tam zgoraj pazijo name.«
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
