"V takih situacijah ugotoviš, da si zelo biološka žival in da psihološke finte v veliki meri res generirata tvoje DNK in navade, ki jih imaš. Spoznaš, koliko stvari se popravi, ko enkrat urediš te navade. Ni mi težko govoriti o tem, ker se mi zdi, da če bom jaz napredoval, bo tudi družba imela nekaj od tega in mi bo to tudi vračala. Dobra umetnost je tista, ki je iskrena in dokaj transparentna in taka ima namen. Tudi če se samo sprostimo, nasmejimo, je super, če pa ob tem daš še nekaj več, pa je to še toliko boljše. Ko sem jaz odprt, se tudi ljudje meni lažje odprejo, ker čutijo zaupanje. To je moment, kjer rasteš, kjer si pomirjen, ker prepoznavaš sotrpine. Vidiš, da nisi sam, to pa je tisto, po čemer vsi hrepenimo, pripadnost in razumevanje. Manj kot poveš, manj te ljudje razumejo in manj se prepoznavaš v drugih. Postaneš samotar, in to je lahko zelo žalostno," je za Reporter povedal Žan Papič.