Vesno Milek še vedno vleče v svet

Vesna Milek se je na prigovarjanje Renate in Sama Ruglja odločila, da na novo sestavi knjigo o Parizu, v kateri se še bolj osredotoča na tiste posebne ljubezni, ki so se dogajale po literarnih salonih Pariza, po njegovih ulicah, bulvarjih, pariških kavarnah in četrtih, o tistih ljubeznih med tako imenovanimi muzami in umetniki, iz katerih so nastale največje umetnine ali najlepši romani. Zanimajo jo predvsem tiste ženske, ki so stopale prve korake na poti osvobajanja žensk, kurtizana Ninon de Lenclos, George Sand, Sarah Bernhardt, Coco Chanel, ženske, ki so navdihovale najlepša platna slikarjev, Dora Maar, Kiki de Montparnasse, Jeanne Hebuterne, ker jih je družba iz ustvarjalk skrčila na muze, zato je nova knjiga Pariz, ljubezni iz drugih časov še veliko bolj zanimiva, kot je bila prva, ki jo je posvetila francoski prestolnici. Od nekdaj jo je zanimal navdih, pravi Vesna, »tista skrivnostna stvar, ki se zbudi v tebi morda zaradi posebnega srečanja in te sili, da ustvariš nekaj posebnega«. V Pariz se je zaljubila pred več kot dvajsetimi leti zaradi pisateljic in pisateljev, muz in umetnikov, zaradi kavarn, v katerih so se dogajale zgodbe, povezane z umetnostjo. Ne nazadnje je Pariz ponovno aktualen ne samo zaradi tega, ker si, kot pravi publicist Gašper Stražišar, vsak od nas želi obiskati ikonične prostore tega mesta in je knjiga čudovit umetniški priročnik, temveč tudi zaradi bližajočih se olimpijskih iger, zaradi česar bo Pariz postal magnet za svet. A Vesna je očitno odkrila novo mesto, ki jo je začaralo, nov navdih. To je Neapelj, eno najstarejših grških mest v Italiji, v katerega je šla najprej zato, da bi raziskala Pompeje in s tem dobila več podatkov o življenju starih Rimljanov za knjigo o Kleopatri, ki izide pri založbi Beletrina letos jeseni, a potem jo je popolnoma navdihnila vulkanska energija mesta, njegovi svetniki s krvavečimi srci, neskončno lepe cerkve, sirene, ki so zapeljevale še Odiseja, podobe Diega Maradone, ki je tam kot bog in angel hkrati, vraže, legende, strasti in umetniki, ki jih je stoletja vleklo v Neapelj, in seveda dobra hrana in talent za uživanje v vsakem trenutku, kot pravi. Zato je zelo hitro po prvem obisku še enkrat obiskala to mesto, za katero pravi: »Neapelj je mesto, v katerem sem dobila nov odmerek čiste energije, zaradi tega mesta sem se spet naučila bolj uživati v trenutku, bolj ceniti naključna srečanja, iz katerih se zgodijo nove zgodbe.«