Voditeljica in prevajalka Blažka Müller ne skriva, da obožuje portugalski jezik, ki je več ali manj zaznamoval njeno karierno pot. Danes je priznana prevajalka, ki je portugalščino pomagala oblikovati v študijski program. . Nikoli ne šteje ur, ki jih preživi pri prevajanju največjih literatov portugalskega jezika iz Evrope in Brazilije. Z užitkom tudi vodi (kulturne) prireditve, preostali čas pa je mama. In od kje ta ljubezen do portugalskega jezika? 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

"Najprej sem začela s španščino, ko sem prvič slišala besedo Lorca, sem začutila klic ... V tem, kar me zanima, tudi v mojem delu z jeziki, se blešči nekaj neznanega. To me privlači. Potem pa so tu še Portugalska, precej starinski in skrivnostni Iberski polotok. Pridih starega se mi zdi vreden odkrivanja. Všeč mi je, da sem hkrati blizu in daleč. Portugalski jezik je velik, ne smo evropski, temveč je jezik več celin. Čudovito se mi zdi, da se lahko sporazumevam z ljudmi v notranjosti Brazilije in ljudmi na najzahodnejši točki Evrope. Vedno znova pa poudarjam, da je slovenščina velik in čudovit jezik. Ko so veliki literati španskega in portugalskega jezika ustvarili svoja dela, smo mi šele dobili svojo prvo knjigo. Vendar zmore slovenščina ubesediti vse, samo dober prevajalec mora biti poleg," je za revijo Obrazi povedala Blažka. 

Kaj pa jo je najbolj navdušilo tako pri jeziku kot tudi portugalski kulturi? "Starodavnost, samolastnost, avtentičnost Portugalske. Ta dežela je na obrobju Evrope, v preteklosti je bila morda malce odrinjena od vseh inovacij, ki so se dogajale v srcu celine. Ker je bila na obrobju, je ostajala posebna. Njihovo morje je čudovito, dva tisoč kilometrov dih jemajočih prekrasnih plaž, včasih me prime, da bi zajokala. Ko zrem tja čez in se sprašujem, kako so se pogumno v 13. in poznejših stoletjih v tistih majhnih karavelah podali v valove, ki so strašljivi še za dandanašnjega človeka. Pa vendar, kot je rekel njihov veliki pesnik Fernando Pessoa: »Vse se splača, če le duša ni majhna.« To je tudi moje načelo v življenju. Ali druga njegova misel: »Če hočeš biti velik, bodi celovit.« Jaz nočem biti velika, samo poštena in hvaležna."