Letošnje poletje je bilo za Žana Rudolfa res nepozabno, saj je še drugič postal očka. Prvi sin Oscar bo oktobra star štiri leta, 23. julija letos pa sta z ženo postala starša še drugemu sinu Matiasu. Povečanje družine sta načrtovala, prav tako tudi selitev na Finsko: »Na Finsko smo se preselili, ker je Aino želela roditi doma. Tudi Oscar se je rodil na Finskem. V prihodnosti bova še videla, kje bomo živeli. Preden gre Oscar v šolo, bomo poskusili na Finskem ter nato pretehtali pluse in minuse. Živimo blizu ženine sestre, kakšnih 300 metrov stran, v majhnem mestu Mäntsälä, svakinja pričakuje že tretjega otroka in vsi trije bodo fantje. In tudi njun brat ima fantka. Tako da bo kmalu šest fantov v družini in vsi so približno iste starosti. Zelo smo povezani in tudi to je bil eden izmed glavnih razlogov za odhod na Finsko,« pojasni Žan.

Na Finskem ima Žan odlične razmere za trening, saj imajo veliko dvoran, tudi takšnih 400-metrskih, ki jih pri nas ni. Razliko med Slovenijo in Finsko pa vidi v ljudeh: »Finci so zelo zaprti, tako da je malo težje vzpostaviti odnos, drugače pa so zelo v redu ljudi. Malo so problematične zime, ker je zelo mraz in je praktično ves čas tema. Tudi finsko na žalost še ne znam govoriti, a upam, da se bom čim prej naučil. Razumem le osnovne stvari, ki jih žena pove Oscarju.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Iskani narekovalec tempa

Pred odhodom na Finsko je bil Žan redno zaposlen, službo je dobil pri dolgoletnem sponzorju, podjetju Sanolabor: »Za vse sem jim zelo hvaležen. Zaposliti sem se moral, ker se z atletiko nisem mogel preživljati, predvsem ko imaš enkrat družino, je še toliko težje. Zaradi odhoda na Finsko sem službo pustil. Za zdaj bom samo narekovalec tempa, po sezoni pa se bom odločil, kako naprej.« Kot narekovalec tempa je v atletskem svetu postal zelo prepoznaven in iskan: »V preteklosti sem že nekajkrat tekel kot narekovalec tempa, vendar se temu nisem resno posvetil. Vse se je spremenilo pred dvema letoma, ko sem že hotel končati z atletiko, ko sem videl, da mi to, pa čeprav sem odtekel nov državni rekord 1:45.15, ne prinaša nobenih financ. Zato sem prenehal teči in začel igrati nogomet. Nato sem se odločil, da bi bilo dobro ohranjati kondicijo zaradi nogometa. Sčasoma sem spet vzljubil tek. Nato sem rekel, da bi lahko bil tako imenovani 'zajec' in hkrati nekaj dodatnega zaslužil. Prvo leto sem se moral dokazati in delati na imenu. Letos pa lahko rečem, da mi gre odlično. Organizatorji mi zaupajo, atleti pa tudi. Sploh po tem, ko sem povlekel Jakoba Ingebrigtsena do novega evropskega rekorda v teku na 1500 metrov. Pri tem mi je moj menedžer zelo pomagal, saj je drugače težko priti v Diamantno ligo. Letos sem moral kar veliko tekem tudi odpovedati, ker je tako veliko povpraševanje.«

Športna družina

Odlične tekaške gene pa ima tudi Žanov sin Oscar, ki že kaže zanimanje: »Zelo ima rad šport in je zelo aktiven. Predvsem ima rad nogomet in atletiko. Je tudi že tekmoval in mu je šlo odlično, vendar pa je pomembno le to, da uživa. V nič ga ne siliva. Če je v bližini kakšno tekmovanje, mu to poveva, in če izrazi željo, ga peljeva. Gene bi pa po vsej verjetnosti moral imeti res dobre. Žena je bila finska reprezentantka, njen oče pa ima še zdaj finski rekord na 3000 metrov in miljo ter evropski rekord za mladince v teku na 3000 metrov. Ima pa tudi medalje z velikih prvenstev.«

Za Žanom pa je še ena lepa izkušnja, na katero je ponosen. Pri pripravah na paralimpijske igre je namreč pomagal slepemu tekaču Robiju Kogovšku: »To je bila zelo lepa izkušnja. Moram se zahvaliti Romanu Kejžarju, Robijevemu trenerju, da sta me povabila v ekipo. Z Robijem nama je uspelo odteči normo za svetovno prvenstvo, za paralimpijske igre smo na žalost odtekli B-normo, kar ni bilo dovolj. Verjamem, da bomo v prihodnosti še sodelovali.«

 Novica je bila objavljena v reviji Lady, št. 41.