Vsak trener po svoji presoji in s svojim načinom dela želi, da bi njegovi varovanci dosegli čim boljše rezultate. Nekaterim to uspe, drugim ne. Pri odnosu med trenerjem in športnikom pridejo do izraza znanje in izkušnje, zelo pomembno pa je, kakšna je energija in kako močna vez je med njima. Šport je sestavljen iz vzponov in padcev, a prav pri slednjih je trener tisti, ki lahko v najbolj kritičnih trenutkih veliko pripomore k psihični stabilnosti športnika.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Praznični sejmi po Evropi: vabljeni med stojnice in lučke!

Številna evropska mesta so že praznično okrašena, skupaj z lučkami, ki bodo zasijale, pa središča mest preplavijo tudi mamljivi vonji po kuhanem vinu, cimetu in pečenem kostanju.

»Janja je čudovita punca, predana športnica z velikim talentom. Je pa hkrati tudi garačica, saj ji njena koroška trma ne dovoli, da bi popuščala. Lahko rečemo, da je športnica z veliko začetnico, saj zanjo beseda 'ne' ne obstaja, pa tudi 'ne zmorem več' ne boste slišali iz njenih ust. Vsako odločitev vedno argumentira, je pa res, da sva kdaj na nasprotnih bregovih in takrat je treba poiskati kompromis,« pravi trener Roman Krajnik, ki se zaveda, da je športnica pod velikim pritiskom. Ljudje imajo že njeno uvrstitev na drugo mesto za neuspeh, zato je pritisk na vrhunsko športnico zelo močan, zdržijo pa ga le psihično zelo stabilni. »Janja je v psihološkem smislu zelo močna, veseli pa me, da je odprta, da vse, kar jo teži, da iz sebe, zato je tudi zame kot trenerja veliko lažje. Pogovoriva se in skupaj skušava poiskati rešitve. Vsi smo samo ljudje in mednje spada tudi naša šampionka. Najtežje je takrat, ko športniku ne gre tako, kot bi si želel, za nameček pa se še zapre vase, razmišlja in premleva. Ker ne more zbrati dovolj energije in moči za izboljšanje rezultatov, vse bolj tone in to ne pelje nikamor.«

A kaj je tisto, kar je Janjo tako povezalo s trenerjem? »Janja je zelo zahtevna perfekcionista in zanjo ni nič nikoli dovolj dobro. Sam razmišljam podobno in menim, da je prav to razlog, da sva se ujela. Pa da ne boste mislili, da Janja nima slabih obdobij. To je sestavni del športa, tako kot poškodbe. Vemo, da si je Janja poškodovala prst. Takrat so bile solze, kup razočaranja in nešteto vprašanj, ali se bo lahko vrnila in se kosala z najboljšimi. Ta izkušnja ni bila nič slabega. Naučila jo je nekaj, kar jo bo spremljalo v nadaljnji karieri. Iz vsega tega vedno lahko potegneš kaj dobrega in Janja je to že naredila. Na srečo sem že imel nekaj izkušenj z različnimi poškodbami, zato mi je bilo nekoliko lažje. A kljub temu, ko me je Janja klicala in povedala, da se je poškodovala, sem jo najprej vprašal, ali se šali, takoj za tem pa, kako resno je. Najbolj stresno je bilo obdobje prvih štirinajst dni po poškodbi, ko nisva vedela, kaj in kako. Malo sem bil razočaran nad našim zdravstvom, saj njene poškodbe niso jemali resno in so se odzvali šele po mojem dolgotrajnem prigovarjanju, šele po mesecu dni pa je začela s terapijami. V tem obdobju so bili tako vzponi kot padci, iz dneva v dan. Bili so dobri in slabi trenutki, kup joka in veliko pogovorov. Kljub temu moram Janjo pohvaliti. Vse skupaj je dobro prenašala in se pobrala, pred sabo je imela cilj olimpijske igre. To so sicer njene druge, a kljub temu zelo zaželene. Včasih sem se vprašal, le kako motivirati športnico, ki je dosegla že vse, kar se doseči da, a pri njej je drugače. Pri plezanju uživa in se na neki način kljub zahtevnim treningom in tekmovanjem sprošča ter to dojema kot konjiček, za katerega je treba trdo garati.«

V odnosu med športnikom in trenerjem so prisotne tako pohvale kot graje. »Janja je vesela pohvale, če jo zraven povabim na tortico, pa še toliko bolj. Graj ne sprejme kar tako kot nekaj samoumevnega, o tem se želi pogovarjati in razčistiti, svoje napake želi analizirati. Po poškodbi je bilo najprej veliko pogovarjanja in prepričevanja, treba je bilo narediti tudi konkreten načrt treningov, in to zelo intenzivnih. Zelo me je ganilo, ko se mi je Janja v enem izmed intervjujev opravičila in priznala, da je bila v tistem času večkrat tudi naporna in težka, jaz pa sem bil, kot je rekla, filter, ki je vse to absorbiral. Sicer pa je Janja poudarila, da mora tudi trener prevzeti del športnikovih čustev, s čimer se strinjam. Njeno javno opravičilo me je še posebej ganilo. Res sva dober v tim ter skupaj v dobrem in slabem.«