Toda ali je zanjo in za njenega moža, danskega snemalca Gunnarja, vendarle največji podvig, da je v njuno življenje decembra lani vstopil njun dojenček? Karmen je za Zvezde razkrila, kakšno je njihovo družinsko življenje v nemirni Turčiji, od koder že nekaj mesecev tudi poroča.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Oskar Jonatan ima zdaj že osem mesecev in postaja pravi korenjak, Karmen pa se ne more načuditi, kako bliskovito so minili prvi štirje meseci od sinovega rojstva, ko so še živeli v Piranu. Zatem so se odločili za vrnitev v Libanon, čeprav je bilo sprva težko pustiti za seboj piranski mir, ležerne popoldneve in starše, ki so tako lepo skrbeli za mlado družino. »Če bi se še enkrat odločala, bi zagotovo raje ostala dlje doma. Je že res, da dokler ne držiš otroka v rokah, ne veš, kaj pomeni biti mama – pa še takrat malo traja, da zares dojameš,« priznava Karmen, ki je z Gunnarjem zelo hitro ugotovila, da se jim v Libanonu ne bo izšlo. »Vročina, vlaga, redukcije elektrike – vsega je bilo preveč. Turčija se je izkazala za pametno odločitev, kajti tukaj se kljub vsem nesrečnim dogodkom počutimo prav dobro.«

Trenutno živijo v Carigradu. Tam jim je kar všeč, saj so malce zunaj mesta, kjer je mirneje in več zelenja. »Manjša težava je jezik, ker Turki ne govorijo ravno veliko tujih jezikov, a saj se nekako zmenimo. Izjemno radi imajo dojenčke, zato Oskar vedno takoj pritegne pozornost, tako da lahko večkrat preskočimo tudi kakšno vrsto.«

Fantiček ima rad pozornost in družbo, »in prav na živce mu gre, ko odprem računalnik,« pripoveduje Karmen in sina obenem pohvali, da se zna že tudi malo sam poigrati, če morata oba z možem kaj narediti ob istem času, »če le vidi vsaj enega od naju kje v kotu sobe. Pri delu se sicer bolj ali manj izmenjujeva in upava, da bo zadnjo uro, preden je treba oddati tekst, zaspal. Resnici na ljubo je pač tako, da morava oba delati takrat, ko se kaj dogaja, in pogosto je tako, da se izmenjujeva na pol ure in ob tem v mislih že sestavljava prispevek.«

Z Oskarjem v noči prevrata
Prva resna dilema, kako naj oba delata ob dojenčku, je bila noč, ko je v Turčiji potekal poskus vojaškega udara. »Prej bi seveda šla takoj čim bliže, zdaj pa sva gledala bolj iz ozadja. Ko se je Gunnar odpravil ven, mi je bilo malo neprijetno, ker takrat še ni bilo čisto jasno, kaj se sploh dogaja, a se je kmalu vrnil. Ob vsem adrenalinu pa sem skoraj pozabila, da v spalnici mirno spi sin. Šele ko so lovci začeli preletavati Bosporsko ožino in prebijati zvočni zid, sva hitro odprla vsa okna, da se ne bi zaradi pritiska razbila. Oskar se je samo enkrat obrnil in malo potarnal, drugače pa je to dramatično noč kar prespal.«

Seveda bi jima prav prišla varuška, a jima je še ni uspelo najti. »Ni tako preprosto, pa tudi sama doslej mentalno še nisem bila pripravljena na to. Upam pa, da bo zdaj jeseni babica malo priskočila na pomoč,« razlaga Karmen in dodaja, da ima Oskar zelo rad glasbo, lista po glasbenih knjižicah, se kotali po blazinah in včasih tudi kaj »pospravi« z mize. Obožuje breskve in že za zajtrk poje eno, veliko manj pa je navdušen nad zelenjavo: »Že ko vidi, da je kaj zelene barve, zapre usta in samo odkimava. In potem ga nima smisla siliti, ker je izjemno odločen. Včasih pa si le premisli, ko vidi, kaj jaz jem, in z ročicami zabobna po mizi, kar pomeni, da bi tudi on pokusil.«

Oskar je zdrav otrok, prvi dve cepljenji pa so opravili, še preden so se vrnili na Bližnji vzhod: »Ker so tam ponekod začele razsajati nevarne otroške bolezni, smo pri cepljenju kar dosledni in tudi precej previdni.« Njegovi starši pa so previdni tudi sicer, čeprav je Karmen prepričana, da so zdaj v Turčiji verjetno izpostavljeni toliko kot v katerem drugem evropskem velemestu ali malenkost več, »toda obljudenim krajem, kjer bi skrajneži lahko udarili naslednjič, se res malo izogibam. A to je bolj psihično – na koncu preprosto moraš na letališče, na podzemno in vsak trenutek pač ne moreš razmišljati o tem.«