Japonci, ki so stvaritelji te jedi, spadajo med narode, ki dočakajo izredno visoko starost. Japonke spadajo med svetovne lepotice z neverjetnimi lasmi in kožo, zaradi katere so dolgo videti nadvse mladostne. Seveda gre zahvala za to tudi njihovi prehrani, ki temelji na tistih živilih, ki jih nutricionisti radi povzdigujejo kot izredno zdrave. Morda je tudi zaradi vsega tega ta klasična japonska specialiteta v svetu in pri nas tako priljubljena.

Kako je nastal suši?

Nekje v 7. stoletju so ob reki Mekong ljudje odkrili novo obliko ohranjanja živil s kisanjem oziroma fermentacijo. Če so združili surovo ribo in riž, je to sprožilo fermentacijo. Riž je začel izločati mlečno kislino in se zakisal. Tako je zagotovil daljši uporabni rok ribe, ki je bila osnovni element tega postopka, riž so pozneje zavrgli. Zaradi kislosti riža je jed tudi dobila svoje ime – suši izhaja iz stare japonske besede, ki pomeni kislega okusa. Pozneje so spoznali, da riža ni treba zavreči, ampak da se ga lahko poje skupaj z ribo. Sama tehnika sušija se je nato izpopolnjevala vse do 19. stoletja, ko je suši dobil obliko, kot jo poznamo danes. In čeprav suši pogovorno poznamo predvsem kot surovo ribo, je okisan riž tisto, kar velja za osnovno sestavino sušija.

Ena prvih oblik hitre prehrane

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Suši, kot ga poznamo danes, je razvil Hanaya Yohei, ki je spoznal, da se da suši pripraviti tudi brez dolgotrajnega postopka fermentacije. Riž se zgolj predhodno skuha v riževem kisu, doda surovo ribo in ostale dodatke in jed je pripravljena neverjetno hitro. Da bi bila priprava še toliko lažja in hitrejša, je prvotne porcije sušija kar trikrat zmanjšal, da je dobil velikost, kot jo poznamo danes. Zaradi priročne velikosti in hitre priprave je suši začel pripravljati in prodajati kar na ulici, kjer so ga ljudje lahko jedli iz rok, zaradi česar suši velja za eno prvih oblik ulične in hitre prehrane.

Vrste sušija

Suši je danes tako priljubljen, da so se poleg klasičnega razvili še mnogi drugi slogi izdelave sušija. Od ocvrtega do zahodnjaškega, kjer so alge, zelenjava in surove ribe ovite z rižem, ta pa obdan s sezamovimi semeni. V osnovi je suši sicer sestavljen iz kislega riža, alg nori (morska trava), surovih rib in ostale morske hrane, fermentirane zelenjave (lahko tudi sadja), sojine omake, vasabi paste in fermentiranega ingverja. Najbolj znani obliki sušija sta maki in nigiri. Maki suši je zvitek iz alg in riža, ki je polnjen z zelenjavo ali rakci, nigiri suši pa je sploščen svaljek riža, na katerega je položena rezina surove ribe, druge morske hrane ali zelenjave.

Zakaj je dobro jesti suši?

Osnovne sestavine sušija vsebujejo mnoga pomembna hranila, ki ne vplivajo samo na naše počutje in zdravje, ampak pomagajo tudi pri prebavi.

Ribe in morska hrana spadajo med živila z manj kalorijami, zlasti bele ribe. Sardele, skuše, slaniki, losos ipd. so prav tako neverjetno bogati z maščobnimi kislinami omega-3, ki so pomembne pri preprečevanju srčno-žilnih bolezni, kapi in artritisa.

Riž je živilo, ki hrani več kot polovico svetovne populacije. Je torej odličen vir ogljikovih hidratov in proteinov, poleg tega pa ne vsebuje glutena, torej je primeren tudi za alergike.

Rižev kis, v katerem se kuha riž za suši, ima protibakterijske lastnosti, pomaga pri prebavi, zmanjšuje tveganje za visok krvni tlak, prav tako pa vas poživi in blagodejno vpliva na kožo.

Ingver, ki ga v fermentirani obliki dodajajo sušiju, je naravni antiseptik, ki ga poznamo kot odličnega borca proti prehladom in gripi. Izboljšuje torej imunski sistem, prav tako pa izboljšuje prebavo.

Alge nori so bogate s proteini, minerali in vitamini A, B1, B2, B6, niacinom in vitaminom C. Preprečujejo nalaganje holesterola na stenah žil, zlasti tiste, ki so nekoliko temnejše. Temnejše so alge nori, boljše so.

Vasabi, ki je podoben našemu hrenu, ima tudi njemu podobne lastnosti. Bogat je z vitaminom C, pomaga pri prebavi, je blagi antiseptik in ima protibakterijske lastnosti.

Na kaj morate biti pozorni, kadar jeste suši?

Ker je suši v precej majhnih porcijah, imamo pogosto občutek, da se ne bomo najedli, zato z njim radi pretiravamo, kar pa se nam pozneje, ne glede na nizko kaloričnost sušija, lahko pozna. Če se odločimo za suši, ga jejmo v zmernih količinah in v klasični obliki. Vsi sodobni majonezni dodatki in ocvrte oblike sušija spadajo že med visokokalorično hrano, ki nima bistvene hranilnosti za naše telo. Ker suši vsebuje surove sestavine, je dobro, da jemo profesionalno pripravljen suši pri preverjenih proizvajalcih oziroma restavracijah. Pri surovi hrani je namreč tveganje za bakterijske, virusne in parazitske okužbe veliko večje. Prav tako s sušijem ni dobro pretiravati zaradi visoke prisotnosti živega srebra v ribah. Izberite takega iz manjših rib, saj večje ribe vsebujejo veliko več živega srebra, zlasti tun pa velja za eno najbolj nezdravih rib. Prav tako pa ni dobro pretiravati s sojino omako, ki je izredno bogata z natrijem oziroma soljo. Vsebuje kar dvakratno vrednost priporočenega vnosa.

Suši doma

Suši je postal tudi precej priljubljena jed med ljubiteljskimi kuharji. Ker zahteva precejšnjo preciznost, predstavlja svojevrsten izziv. Vse sestavine, ki jih potrebujete za pripravo sušija, lahko kupite v bolje založenih trgovinah. Vendarle pa suši ni jed, ki se je lahko lotite kar mimogrede. Če si želite suši pripraviti sami, priporočamo predhodno izobraževanje ali kakšen tečaj za pripravo sušija, saj je ravno zaradi tveganih surovih sestavin treba znati izbrati prave. Če se vendarle želite preizkusiti sami, priporočamo, da za začetek izberete zelenjavno različico sušija, ki je nekoliko manj tvegana.