Emanuela nam je zaupala svojo zgodbo o tem, kako je hrana postala njena največja sovražnica, obenem pa edino sredstvo za tolažbo in beg pred zunanjim svetom. S hrano se je začela kaznovati, ko je bila najstnica. »Sprva sploh nisem dojela, da je to – to! Kadar sem bila jezna, žalostna, kadar nisem nečesa dobro opravila, sem odprla vrata hladilnika. Pojedla sem lahko velike količine hrane, pa še sem bila lačna. Sploh se nisem mogla nasititi,« se spominja.

Brez zadoščenja

Njen obrok je lahko vseboval pol kilograma kruha, sir, salamo, kozarec kumaric, po vsem tem pa je lahko zmazala še veliko vrečko čipsa in paket napolitank. A takšno nezdravo prehranjevanje ji ni prineslo zadoščenja. »Tisti hip, ko ješ, ko dobesedno mečeš vase ogromne količine hrane, čutiš neke vrste zadoščenje, neko tolažbo, olajšanje. Ko pa je obroka konec, se pojavi občutek slabe vesti, še večja jeza, žalost, še bolj se sovražiš,« pripoveduje Emanuela.

A prenehati takšen način kaznovanja je zelo težko. »Enostavno moraš jesti. Sama sem zdržala nekaj dni, pa sem spet podlegla volčji lakoti, spet je bila pred mano ogromna količina hrane, ki sem jo uspešno zmazala.« Z veliko količino hrane pa se začnejo kopičiti tudi odvečni kilogrami. Emanuela je pri svojih 23-letih tehtala skoraj devetdeset kilogramov.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

Kriva samopodoba?

»Tehtala sem se redno, zavedala sem se, da se redim, a nisem mogla prenehati. Ko sem bila otrok, sem imela normalno postavo, kasneje, v najstniških letih, pa se je zgodil ta preobrat v moji glavi. Ne vem, kaj je šlo narobe, moje otroštvo je bilo normalno, povprečno. Moji starši so bili povsem povprečni, vzgoja ni odstopala. Res pa je, da sem imela že od nekdaj zelo nizko samopodobo. Nisem bila zadovoljna s svojim videzom, s svojim delom, s svojimi rezultati. Morda sem od sebe zahtevala preveč. In hrana je postala moja palica,« se spominja.

Na pomoč!

Emanuela je poiskala strokovno pomoč po desetih letih kaznovanja s hrano. Takrat je bila zares obupana in sprevidela je, da ima velike težave, ki jim sama nikakor ne bo kos. »Najprej sem povedala staršem, ki so me podpirali in mi ves čas mojega zdravljenja, mojega procesa, ki sem ga morala prehoditi do normalnega odnosa s hrano, stali ob strani. Skupaj smo poiskali strokovno pomoč, kar pa pri nas ni ravno preprosto. Motnje hranjenja so še vedno neke vrste tabu tema, mnogo strokovnjakov jim ne posveča dovolj pozornosti, ne postavijo diagnoze. Ko končno prepričaš strokovnjaka, da zares potrebuješ pomoč, pa je čakalna vrsta zelo, zelo dolga. Nekateri pacienti čakajo tudi po več let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni nekaj let za človeka, ki ima resne težave s svojo psiho?«

A Emanuela je imela srečo, naletela je na terapevtko, ki je njeno težavo vzela resno, in skupaj sta našli pot do ozdravitve. Danes je Emanuela mamica mali deklici, živi zdravo, je športnica, na njenem krožniku pa so primerno veliki in zdravi obroki.

Pogost pojav

O kaznovanju s hrano smo se pogovarjali tudi z integrativno psihoterapevtko s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo (I.I.P.A.) in zakonske in družinske terapije Aljo Fabjan, ki je za Svet24 pojasnila: »Tovrstno kaznovanje (uporablja se tudi izraz manipulacija s hrano) je v sodobni družbi vse bolj pogosto. Kaznujemo se lahko na način, da količino hrane drastično zmanjšamo (npr. anoreksija), jo povečamo (prenajedanje do občutenja fizične bolečine, ki mu lahko sledi še bruhanje, torej bulimija) ali si jo omejimo (si ne dovolimo jesti določene hrane, kamor bi lahko uvrstili tudi ortoreksijo).«

Psihodieta

Pri izvajanju programa psihodieta, ki je osnovan na povezavi med povišano telesno težo in psihološkimi in čustvenimi težavami, se strokovnjaki ukvarjajo zvprašanjem »zlorabe« hrane in tolaženja z njo (npr. prenajedanje z namenom utišanja žalosti), zapolnjevanja notranje praznine (npr. zaradi osamljenosti), pa tudi kaznovanja s hrano. S prenajedanjem se lahko posameznik kaznuje za različne stvari (npr. za napake, neuspehe, v ozadju so večkrat disfunkcionalnaprepričanja, kot so, »nihče me ne mara«, »sem grd, len, slab, zguba …«).

»Psihološki mehanizem je včasih precej podoben kot pri samopoškodovanju (jeza, obrnjena proti sebi, saj vidimo sebe kot krivca za vse, kar se slabega dogaja), fizična bolečina ob prenajedanju je lahko v funkciji nekakšnega ventila za psihično bolečino, velikokrat slišim besede, da fizična bolečina ublaži psihično,« pojasnjuje Fabjanova.

Prenajedanje se lahko uporablja tudi za kaznovanje drugih, npr. partnerja, ki želi, da bi shujšali, ker pa do njega gojimo zamero, se mu maščujemo na način, da tega ne naredimo oziroma da jemo še več. Omeniti velja tudi to, da hrana ne sme biti vzgojno sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja, tukaj se dostikrat oblikujejo korenine za kasnejše težave s prehranjevanjem.

»Pri reševanju tovrstnih težav je najpomembnejši prvi korak – ugotovitev oziroma priznanje, da problem obstaja, in odločitev, da ga bomo odpravili. Nadalje je ključno prepoznavanje vzrokov za tovrstno početje –v ozadju je lahko marsikaj, lahko tudi zelo kompleksne in hude travme, zato je pri predelovanju in razreševanju psiholoških vsebin zelo priporočljiva psihoterapevtska pomoč in podpora,« je zaključila Fabjanova.