In ker je narava naša najboljša učiteljica, jo moramo poslušati. Učilnica narave je nenehno odprta, 24 ur na dan in vse dni v letu že na milijone let. Prav tako ne pozna šolnine ali pa obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vprašajmo naravo, kolikšen nadzor imamo lahko nad kakovostjo življenja s poudarkom na našem zdravju! Novorojena znanost epigenetika nam daje vse več dokazov, da naša prepričanja in navade spreminjajo našo biologijo in da je v hrani, ki jo jemo, zapisana naša usoda.

Pa začnimo v naravi, pri kraljevski hrani čebelje matice! Čebelja kraljica ima identičen genom kot njene delavke, vendar ima matica 25-krat daljšo življenjsko dobo, je trikrat večja in silno plodna, delavke pa so kratkožive, manjše in sterilne. Tudi vedenjski vzorci matice so prilagojeni njeni kraljevski vlogi. Razlika nastane zgolj zaradi posebne hrane, s katero delavke krmijo matico, to je matični mleček.

Naj navedem še primer preobrazbe gosenice v metulja. To sta dve popolnoma različni podobi bitja z identičnim genomom. Kdo bi si mislil, da bo iz plazeče gosenice nekega dne poletel prelesten metulj! Tudi pestrost tipov celic človeka odpira številna vprašanja. Vse celice našega telesa vsebujejo kopije istega genskega zapisa, vendar so tako morfološko kot fiziološko sila različne. Pri človeku poznamo več kot 230 različnih celičnih tipov. To je posledica tega, da imajo celice vključene ali pa izključene posamezne segmente genskega zapisa.

Ko se je leta 2003 končal projekt Človeški genom (HGP), so raziskovalci le strmeli nad najdenim. Pričakovali so vsaj 120.000 genov človeka, našli pa so jih zgolj 25.000. Spoznali so, da kompleksnost človeka ne izvira iz številnosti njegovih genov in tudi da mutacije genov nikakor niso vzrok patoloških stanj. Niso geni sami po sebi tisti, ki se vključujejo ali izključujejo. Nekaj »nad njimi« je, ki to počne, in to so okoljski signali. Rodila se je nova znanost, epigenetika. Ta nas uči, da geni niso naša usoda. Svojo usodo določamo v svojimi prepričanji, mislimi, besedami in dejanji. DNK ne nadzira naše biologije, ampak jo naša biografija. HGP je razsul dogmo genskega determinizma. Mimogrede, to je »znanstveni« temelj genteha.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poroka na prvi pogled: Špela Gornik je bila odvisna od ljubezni

Strokovnjakinja eksperimenta Poroka na prvi pogled danes postavlja zdrave meje.

Pomen impulzov okolja

Vprašajmo se, ali lahko naša hrana spremeni naš epigenom. Lahko, in to kažejo tudi zadnje raziskave obolenj, kot so vnetja, debelost, odpornost proti inzulinu, diabetes, kardiovaskularna obolenja, nevrodegenerativna obolenja, motnje imunskega sistema in rakava obolenja. Z dodatkom, da se epigenetske spremembe dedujejo, pa najsi bo to v dobrem ali slabem. Sestavine prehrane, izpostavljenost okoljskim strupom in vedenjski vzorci lahko aktivirajo ali pa utišajo delovanje genov, ne da bi ob tem kakor koli vplivali na sam genski zapis.

Okoljski signali sprožajo kemične spremembe v telesu, ki mobilizirajo skupino molekul, da se spoji s kontrolnim segmentom gena in ga s tem aktivira ali pa utiša. Pojav se imenuje metilacija. Pravzaprav poteka več procesov, poleg metilacije še acetilacija, vse do sprememb histonov, ogrodnih proteinov dednega zapisa. Epigenetske modifikacije se pojavljajo kot odgovor na impulze okolja, od katerih je eden izmed najpomembnejših hrana, ki jo jemo.

Povezava med hrano in zdravjem je sila kompleksno vprašanje. Hrana vsebuje številne aktivne snovi, zaradi katerih je težko najti direktne povezave med epigenetsko aktivnostjo in splošnimi učinki te hrane na organizem. Vemo, da hrana, bogata s sadjem in zelenjavo, vzdržuje naše vsakodnevno zdravje. Večino fitonutrientov in antioksidantov najdemo v rastlinskih pigmentih. Od tod tudi geslo »Jejte mavrično hrano«. Rastlinski pigmenti držijo na kratko oksidativni stres in odlično podpirajo samozdravitvene sposobnosti organizma.

Smo, kar so jedli naši predniki

Raziskovalca dr. Randy Jirtle in dr. Fred Tyson pišeta: »Vsaka sestavina hrane, vsaka interakcija z okoljem in vse duhovne izkušnje se udejanjajo kot biokemične spremembe, ki vplivajo na izražanje genov. Te pa se dedujejo kot fenotip.« Genske mutacije torej niso osrednji vzrok dramatičnega porasta degenerativnih obolenj. Vzroke zanje je treba iskati v epigenetskih spremembah. Dr. Jirtle piše: »Smo, kar jemo, in tudi to, kar so jedli naši starši in stari starši.«

Dr. Lars Olov Bygren je preučeval prebivalstvo naselja Norrbotten na Švedskem in ugotovil, da je pomanjkanje hrane starih staršev vplivalo na podaljšanje življenjske dobe vnukov. Nasprotno pa je obilje hrane starih staršev skrajšalo njihovo življenjsko dobo. Prezgodnja smrt je bila pogojena s pojavom diabetesa in kardiovaskularnih obolenj. Epigenetski mehanizmi so si torej »zapomnili« prehransko stanje starih staršev in to prenesli na vnuke. Nič čudnega torej, da se v poprej stradajoči Indiji sedanja generacija baše s hitro hrano, seveda ob silno naraščajoči debelosti.

Epigenetska programska oprema je bila programirana za drugačen scenarij, kot je zdajšnji, in to ima katastrofalne posledice. Dr. David Barkes, prof. medicine na Oregonski univerzi, piše: »Prehranski deficit staršev je definiral vedenje fetusa, vendar se je fetus rodil in odrasel v drugačnem zunanjem okolju.«

Podobne ugotovitve so izpeljali raziskovalci, ki so preučevali posledice hude lakote na Nizozemskem med nemško okupacijo v letih 1944 in 1945.

Pestra zelenjavna prehrana

Naj navedem nekaj praktičnih sklepov dozdajšnjih raziskav snovi, ki sprožajo epigenetske spremembe. Listnata zelenjava, grah in fižol, sončnična semena in jetra so odličen vir folne kisline. Holin dobimo z jajci, solato, kikirikiji in jetri. Metionin s špinačo, česnom, brazilskimi oreščki in tofujem. Likopen najdemo v lubenicah. Beta karoten v korenju. Antociane v borovnicah. Skupino vitaminov B dobimo z ribami, špinačo, lečo in rdečo peso. Brokoli in druge križnice, kot so zelje, cvetača, ohrovt in brstični ohrovt, vsebujejo izotiocianate, ki pospešujejo acetilacijo histonov. Betain dobimo iz rdeče pese. Rdeče vino nam podarja resveratrol, ki je močan antikancerogen. Rečeno na splošno, prehrana naj bo s čim več zelenjave, ki naj bo pestra, kot so pestri letni časi, v katerih raste! Ne pozabimo na podporo našega črevesnega mikrobioma predvsem s fermentirano hrano. Odlično delujeta tudi anetol, ki ga najdemo v janežu in zvezdastem janežu, ter kurkumin v kurkumi. Dokazano je tudi zaviranje rasti tumorjev s primerno hrano, ki povečuje stopnjo metilacije DNK. To je zelenjava iz že navedene skupine križnic, ki vsebuje glukozinolat.

Maligne tvorbe pri 95 odstotkih obolelih namreč ne izvirajo iz okvarjenih genov, ampak iz epigenetskih sprememb, ki jih povzroči okolje. Vendar ni zgolj hrana tisto, kar sproža epigenetske spremembe. Prof. farmakologije na Univerzi McGill v Montrealu, dr. Moshe Szyf, piše: »Vedenjski vzorci matere imajo izjemne posledice na poznejši psihični status njenega otroka. Potomstvo staršev v stresu je ustvarilo obilje stresnih hormonov.«

Kljub vsem novim znanjem, ki nam jih prinaša epigenetika, pa v medijih še vedno najdemo nebuloze, kot je npr., da so »odkrili gen za vitkost«. Kdo neki podpira take laži? Nihče drug kot plačani verniki v gensko tehnologijo korporacij. »Dovolite nam le, da »popravimo« vaš genom, pa se boste lahko do nezavesti nažirali katere koli hrane!« blebetajo svoje mastne laži. Naj ponovim še enkrat: ni v naših genih zapisana naša usoda, torej nismo »žrtve svojih genov«, ampak naša zavest, naš življenjski slog in okolje določajo našo usodo. V tem kontekstu so geni zgolj spomin naučenih izkušenj organizma.

Geni ne upravljajo bioloških procesov, ampak biološki procesi uporabljajo gene, približno tako, kot je pri nekdaj priljubljenem juke-boxu določena kombinacija sprostila določeno popevko. Na izražanje genov pa imajo silno moč že naša prepričanja. Biologi so predolgo časa delali katastrofalno napako, ker niso upoštevali dognanj kvantne fizike. Ključno načelo kvantne fizike je namreč, da resnico ustvari opazovalec. Duhovni svet človeka ima večjo moč kot fizična realnost. Spremenimo torej naša prepričanja in spremenili bomo svet!