O zdravljenju velja razmisliti, kadar ženska ne zanosi po enem letu rednih spolnih odnosov od dva- do trikrat na teden brez uporabe kontracepcije, pri starejših parih pa se preiskave v zvezi z neplodnostjo lahko začnejo tudi prej. Približno 30 odstotkov vzrokov za neplodnost lahko poiščejo pri ženskah, 30 odstotkov pri moških, 25 odstotkov pri obeh, pri 15 odstotkih parov pa natančnega vzroka ne morejo ugotoviti. Zadnje študije so začele poudarjati, da imata pri plodnosti velik pomen prehrana in monogamija. Poglejmo, kaj v resnici pravijo!

Dobro znani vzroki neplodnosti tičijo v naraščanju bolezni rodil in moške neplodnosti, v spolno prenosljivih boleznih, v odlašanju z rojevanjem prvega otroka. Med 20. in 24. letom namreč zanosi v prvem letu rednih spolnih donosov 86 odstotkov žensk, v starosti od 35 do 39 let pa le še 52 odstotkov žensk.

Nekatere vzroke se manj poudarja in raziskuje, pa so še kako vplivni. Eden takšnih naj bi bilo preveč intenzivno ukvarjanje ženske s športom, denimo z vsakodnevno aerobiko, zaradi česar lahko menstruacija pri ženski povsem izostane.

Od prehrane do monogamije

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Začnimo pri manj občutljivi prehrani. Nekateri raziskovalci namigujejo, da je za neplodnost lahko kriva tudi prehranska industrija, saj dodajajo spolnemu hormonu estrogenu podobne snovi v sojo, mleko brejih krav, prav tako v prehrani mrgoli pesticidov, rastnih hormonov in kemičnih snovi v embalažah. Angleška študija je dokazala, da je veliko več neplodnih tistih moških, katerih matere so med nosečnostjo pogosto jedle govedino. Tudi masovno predpisovani antidepresiv paroksetin dokazano poškoduje DNK  v semenskih celicah.

Naslednji zanimivi krivec, ki lahko ljubečim partnerjem pošteno nakodra lase, pa je monogamija oziroma spolna zvestoba enemu partnerju, kar je z moralnega vidika še kako zaželena vrednota. Študije kažejo na velik upad testisov in semenčic, ki so samo še senca tistega, kar je moški zmogel v pradavnimi, ko so se moški in ženske parili povprek. Menda je število plodnih semenčic upadlo kar za polovico, prav tako se je zmanjšala trdoživost tistih semen, ki preživijo.

A začnimo z manj občutljivo pogostostjo spolnih odnosov, kajti dokazana je odvisnost med rednimi ejakulacijami ter zdravjem in plodnostjo. Avstralski raziskovalci so denimo ugotovili, da tisti moški, ki ejakulirajo več kot petkrat na teden, redkeje zbolijo za rakom prostate, in sicer zaradi pogostejšega izpiranja semenovoda. V semenu so, poleg fruktoze, kalija, cinka in drugih benignih sestavin, namreč tudi sledi karcinogenov. Pogosti orgazmi odlično denejo tudi srcu, med moškimi, ki ga doživijo trikrat na teden, je kar dvakrat manj verjetnosti, da bodo umrli zaradi srčno-žilnih zapletov. Spolni odnosi so tudi odlični za sproščanje stresa.

Kar se plodnosti tiče, je tako, da vsakodnevna ejakulacija močno zmanjša poškodbe DNK v moških semenskih celicah in tako poveča moško plodnost.

In ne nazadnje se moramo dotakniti še monogamije, ki je z moralnega vidika pohvalna, brez nje si kratko malo ne moremo zamisliti predanega odnosa, po drugi strani pa prenaša na potomce zmanjšano plodnost. Neplodni moški resda po naravni poti ne morejo imeti potomcev, po zdravljenju pa lahko, vendar v tem primeru zmanjšano plodnost prenašajo na otroke. Nekoč, ko so se ženske parile z več moškimi, je bilo tako, da so manj sposobne semenske celice kratko malo izgubile tekmo s semensko močnejšimi spolnimi partnerji. Le geni z močno semensko proizvodnjo so se dedovali naprej, kakor še dandanes velja tudi v živalskem svetu, denimo pri šimpanzih.

Pot do ozdravitve

Dobri dve tretjini parov se pozdravi zgolj s pomočjo strokovnega svetovanja, z zdravili, s kirurškimi posegi, ali s kombinacijo kirurških metod in hormonskih zdravil. Če kirurško oziroma hormonsko zdravljenje nista uspešna, pa nekateri pari začnejo razmišljati o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Pri znotrajtelesni oploditvi vnesejo semenske celice ali jajčne celice skupaj s semenskimi celicami v ženske spolne organe. Pri zunajtelesni oploditvi pa združijo jajčne celice in semenske celice zunaj telesa ženske, nato pa vnesejo zgodnje zarodke v ženske spolne organe.

Zunajtelesna oploditev

Najprej v ženskem jajčniku s hormonskimi injekcijami izzovejo rast večjega števila jajčnih celic. Ko jajčne celice dozorijo, jih posrkajo iz jajčnika. Postopek poteka v lokalni narkozi, ko z dolgo iglo skozi nožnico posrkajo tekočino iz mešičkov v jajčniku. Vsako jajčno celico poiščejo pod mikroskopom, jo izolirajo in shranijo v posebno gojišče. Hkrati poteka pri moškem postopek odvzema svežih semenčic, ki jih nato očistijo semenske tekočine in tako prečiščene dodajo jajčni celici. Če moški v semenskem izlivu nima semenčic, jih pridobijo iz moda ali obmodka.

Za zdravljenje moške neplodnosti uporabijo metodo ICSI (angl. intracytoplasmic sperm injection), kar pomeni vbrizganje ene same semenčice v jajčno celico pod posebnim mikroskopom. S to metodo se je uspešnost zdravljenja neplodnosti moških zelo povečala. Štiriindvajset ur potem, ko jajčnim celicam v epruveto ali neposredno v jajčno celico dodajo semenčice, lahko pride do oploditve. V še naslednjih 24 urah pa je treba preveriti, ali nastanejo zarodki. V tem času se razvijejo od dva do štirje celični zarodki, ki jih gojijo naprej do razvojne stopnje blastociste, ki ima približno sto celic. Za prenos v maternico so primerni le tisti zarodki, ki imajo pravilne celice s pravilno oblikovano citoplazmo. Na ljubljanski Ginekološki kliniki prenesejo v maternico največ dva zarodka, saj se skušajo tako izogniti mnogoplodni nosečnosti, ponekod v svetu pa po pet in še več. V enem postopku nastane povprečno pet zarodkov, neuporabljene shranijo po globokem zamrzovanju za morebitno naslednjo nosečnost. Zamrznjene neoplojene jajčne celice, semenčice in nepreneseni zarodki se lahko hranijo pet let, z možnostjo podaljšanja še za pet let. Štirinajst dni po prenosu zarodkov v maternico preverijo, ali je ženska noseča. Približna možnost za nosečnost pri ženskah, mlajših od 38 let, je več kot 30-odstotna na en prenos zarodkov, pri ženskah, starejših od 38 let, pa okoli 20-odstotna.

Postopek zunajtelesne oploditve lahko izvedejo tudi v naravnem ciklusu, tako da z ultrazvokom sledijo naravi razvoja jajčne celice in po punkciji celice na njej izvedejo zunajtelesno oploditev.

Novo življenje z darovano spolno celico

V Sloveniji so prejemnice darovanih celic lahko le ženske v rodni dobi. Postopek je omogočen ženskam do 43. leta starosti, ki so poročene ali imajo zunajzakonskega partnerja. Za darovane spolne celice ni, za razliko od številnih tujih držav, dovoljeno prejemati plačila ali kake druge koristi. Spolne celice enega darovalca ali darovalke pa se lahko uporabijo za rojstvo otrok v največ dveh družinah. Darovalke in darovalci morajo biti ob odločitvi za darovanje brez pomislekov in odreči se morajo vsem pravicam do otroka. Darovanje je popolnoma anonimno. Identiteta darovalk ali darovalcev kakor tudi identiteta prejemnega para je strogo varovana in mora ostati varovana skrivnost tudi za otroke, ki so bili spočeti s pomočjo darovanih spolnih celic. Le v izjemnih zdravstvenih okoliščinah smejo v interesu otrokovega zdravja razkriti nekatere zdravstveno pomembne podatke darovalke ali darovalca, ne pa tudi njene/njegove identitete.

Bi darovali spolne celice?

Za informacije ali za neobvezen posvet o darovanju spolnih oziroma semenskih celic lahko pokličete na telefonsko številko Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC v Ljubljani: 01-522-6074, od ponedeljka do petka od 9. do 12. ure.