Kdo sem in kam grem? Ali poznam svoje bistvo? Kakšno je moje življenjsko poslanstvo in kaj si pravzaprav zares želim od življenja? Vprašanja, ki prej ali slej zadenejo vsakega človeka, ki se ne boji pogledati vase. In kako najti prave odgovore?

Če bi nas kdo vprašal, kdo smo, bi verjetno našteli svoje ime, kraj bivanja, poklic, zakonski stan in število otrok ter morda še kakšno osebnostno lastnost. Toda ali smo res samo osebe, ki opravljajo bolj ali manj predpisane družbene vloge? Kaj bi bili, če bi čez noč izgubili ime, dom, službo in družino? Ostali bi sami s svojimi občutki in čustvi, mislimi in idejami, hrepenenji in željami, predstavami in upi. Ki večino ljudi prestrašijo, ko prvič nekoliko globlje pogledajo vase. Kako sredi te džungle različnih in tudi protislovnih občutkov najti svoj pravi jaz, svoje bistvo in življenjsko poslanstvo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Poroka na prvi pogled: Eksperiment spremljajo tudi razgledani gledalci

Eksperiment ima več tipov gledalcev, ki pa se izraziteje ločijo na dva dela: med tiste, ki kritično sodijo ženine in neveste ter tiste, ki se poglabljajo v psihologijo.

Sprejetje trenutnega stanja

Četudi odmislimo družbena pričakovanja in standarde, ki na vse po vrsti bolj ali manj vplivajo, pa če si to priznamo ali ne, smo v resnici še najbolj določeni od lastnih notranjih pričakovanj. Kar seveda ni nič slabega oziroma je dobro, da ljudje hrepenimo po tem, da postajamo vsak dan vse boljši ljudje, da torej rastemo in se razvijamo. Zaplete se, ko zaradi idealnih podob začnemo zavračati realnost – resničnega samega sebe, partnerja, otroke in družino, kakršni pač so, ter življenje, ki ga živimo. Ko resničnost nenehno primerjamo s to idealno podobo v glavi in jo zavrnemo vsakič, ko ne ustreza tej popolni podobi. Zato je prvi korak k umirjenemu življenju ta, da sprejmemo sebe in ljudi okrog sebe ter življenje takšno, kakršno je. Da se ne slepimo ali bežimo, temveč hvaležno sprejmemo, kar smo in imamo. Vse, kar nam je prišlo na pot, nas mora namreč nekaj naučiti, zato bolj ko se otepamo tistih 'neprijetnih strani' življenja, bolj nas bodo 'lovile'.

Lekcija sprejetja: Z vsem telesom, srcem in dušo sprejemam samega sebe ter svoje življenje takšno, kakršno trenutno je.

Odpuščanje

Šele ko nekaj sprejmemo, lahko to tudi spustimo, zapustimo in odpustimo. Ko boste torej sprejeli vse svoje napake in bolečino kot nekaj, kar ste potrebovali za to, da ste danes tukaj, kjer ste, boste lahko stopili na naslednjo življenjsko stopnico. In se pri tem poslovili od tistega, kar je že zdavnaj mrtvo, česar pravzaprav več ne potrebujete. V sebi še vedno nosite bolečino iz otroštva, ki je nikakor ne morete predelati? Čas je za odpuščanje. Čeprav vas strašansko boli, se potrudite na človeka, ki vas je prizadel, pogledati z drugega, bolj oddaljenega zornega kota. Včasih je težko slišati, da so ljudje, ki so nas prizadeli, dali vse od sebe, toda v resnici vsi ljudje v vsakem trenutku storimo natančno to, kar v tistem trenutku zmoremo. Pa čeprav se morda okolici zdi, da bi lahko storili bolje in več. Zato si napišite seznam občutkov, spominov in oseb, ki bi jim radi enkrat za vselej odpustili. In ne pozabite tudi nase, saj velikokrat najtežje odpustimo prav samemu sebi.

Lekcija odpuščanja: Dopuščam, da iz mojega življenja, telesa, srca in uma odide vse, kar ni dobro zame in mi škodi. Tudi zamere in negativni občutki do ljudi, ki so me prizadeli.

Gospodar svojega življenja

Zdaj ko ste sprejeli sebe in svoje življenje ter se poslovili od vsega, kar vas oddaljuje od notranjega miru, je čas, da postanete gospodarji svojega življenja. Da končno začnete živeti svoje sanje. Je slišati preveč sanjsko in nerealno? Vsi veliki modreci starih kultur so se zavedali, da ljudje živimo natančno takšno življenje, kot verjamemo, da si ga zaslužimo oziroma se nam zdi, da je možno. Ko je človek nezadovoljen sam s seboj in s svojim življenjem, je težko slišati, da smo za svoje življenje stoodstotno odgovorni sami. Ne glede na to, kakšne gene smo podedovali, v kakšni družini in državi smo se rodili, kaj nam je v življenju stopilo na pot in kako zelo smo se trudili. Vse stare modrosti se strinjajo, da ni naključij, zato velja, da smo si vse, kar smo doživeli, na neki način sami priklicali, (za)želeli oziroma potrebovali. Ko sprejmemo to idejo, da smo gospodarji lastnega življenja, nam preostane le še to, da zagrabimo svojo osebno odgovornost in stopimo na pot, ki si jo želimo in v katero verjamemo z vsem telesom, srcem in dušo. Ali en del vas ne verjame, da si takšno življenje 'zaslužite'? Ta del je torej kriv, da ga ne živite.

Lekcija osebne odgovornosti: Sem enkratno bitje in zaslužim si živeti življenje, ki si ga želi moja duša. Zato brez zadržkov stopam po poti, ki me pelje do mojega dušnega cilja.

Imel/-a bom!
Velikokrat se v mislih sami s seboj pogovarjamo z besedami, ki nosijo skrita sporočila dvoma, ki zagotovo ne pripomorejo k temu, da bi dosegli to, kar smo si zastavili. Zato namesto besed 'želim si' raje uporabljajte besedi 'imel/-a bom', ki izražata tudi vašo namero, da boste to uresničili, ne pa ostali zgolj pri sanjarjenju. Svoje cilje si tudi redno vizualizirajte, pri čemer si vedno predstavljajte, da vse to, kar si želite, že imate in kako v tem uživate. Tako boste s svojimi predstavami v svoje življenje pritegnili natančno to, kar ste vizualizirali.