Najpogosteje vzrok za panični napad ni situacija, v kateri smo, niti izrazitost nekega dogodka, v katerem smo se znašli, temveč naša izkušnja, naše dojemanje določenega dogodka, ki ga povzročajo naši miselni procesi. Naš miselni vzorec usmerja naše vedenje in vpliva na naše zdravje. Naši možgani omogočajo ali onemogočajo naše življenjske funkcije. Super je, če imamo možnost samodejnega delovanja, sploh pri večini fizioloških procesov, ki potekajo v našem telesu. A ko se pojavi napad panike ali tesnobe, se vprašamo, ali smo v tem našem telesu sami oziroma kdo v naši glavi sproža te panične akcije in prižiga rdeče lučke, če sami nimamo nadzora nad tem.

Največji razlog za paniko je strah

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Strah med paničnim napadom se pogosto kaže kot strah pred smrtjo ali pa strah pred tem, da izgubljamo nadzor nad sabo. Vendar se vse to dogaja samo v naši glavi, naš strah je ustvaril popačeno sliko realnosti, še vedno imamo nadzor nad sabo, le da se tega ne zavedamo. Panični napad je vrhunec občutka bojazni, strahu, lahko ga razumemo tudi kot nekakšen »negativni« orgazem naših možganov, kot varovalko, ki se sproži in našemu živčnemu sistemu omogoči, da prek telesa nevtralizira pretirano aktivacijo. 

V resnici gre pri paničnem napadu za povsem naraven odziv našega telesa. Ta zaradi pričakovane nevarnosti, ne glede na to, ali je resnična ali namišljena, v naš obtok nenadoma sprosti veliko količino adrenalina, ki vpliva na naš živčni sistem in sproži vrsto psihofizičnih procesov. Ti se lahko na zunaj kažejo kot povišan utrip, težave z dihanjem, hiperventilacija, vrtoglavica, pretirano znojenje, krčenje mišic … v sebi pa imamo občutek izrazitega strahu, nenadzorovanih misli, potrebo po begu, občutek nemoči …

Panični napadi se pojavijo kot odgovor na nekaj, kar se dogaja v naši resničnosti, ko se srečata dva naša notranja programa, ki sta si nasprotujoča, in najpogosteje je sprožilec paničnega napada neka zunanja sila, ki vpliva na naš notranji proces.

Okoliščine, v kateri smo, so zagotovo razlog, da se je napad pojavil kot odziv na nekaj, vendar je zelo težko določiti, kateri duševni mehanizem je bil vzrok za ta fizični napad. Zanimivo je, da smo večkrat v življenju v različnih stresnih situacijah, mogoče smo bili v preteklosti še pod večjim stresom kot danes, pa paničnega napada nismo doživeli. Pravila za sprožitev paničnega napada so različna in se od osebe do osebe razlikujejo.

Rešitev smo mi sami

Panični napad se lahko zgodi povsem nepričakovano in v vsaki situaciji, utegne nas celo prebuditi iz spanca. Do paničnega napada pride, kadar se zaradi zunanjih ali notranjih vzrokov poveča preplavljajoč občutek nemoči, ujetosti in močnega strahu. K paničnemu napadu najbolj prispevata izogibanje posameznim situacijam in pretirano stremljenje k negativnim mislim. Napad tesnobe redko traja dlje kot tri ali štiri minute, čeprav imamo občutek, kot da se te minute vlečejo v neskončnost. Ujetost v tesnobo naj bi načeloma popustila po 15-20 minutah in zavedati se moramo, da imamo vse vzvode za samorešitev v svojih rokah. Oziroma v svojih možganih. Zavestno se moramo ustaviti, potruditi se moramo, da se ne prepustimo počutju in občutkom, ki so nas ujeli v svojo temno past. Zavedati se moramo, da panični napad ni nevaren, da bo zagotovo minil in da nam ni treba ukreniti prav ničesar. Opominjati se moramo na to, da se pomirimo, če ne drugače, pa z besedami, da vse bo v redu. Nič ne bo narobe, če si jih večkrat ponovimo, slej ko prej bomo začeli verjeti v to. Panični napad je le pretirana reakcija organizma, ki ga pogosto spremlja tudi hiperventilacija, naše dihanje postane plitko in sunkovito. Večina ljudi, ki doživljajo panični napad, je zaskrbljenih tudi zaradi občutka, da jim bo zmanjkalo zraka, da jim ne bo uspelo vdihniti dovolj kisika. Že popuščanje tem občutkom lahko občutno podaljša panični napad.

Dihalne vaje za prvo pomoč

Usmerimo pozornost na dihanje. Podaljšujmo izdih in dihajmo tako, da štejemo 7 sekund, medtem ko vdihavamo zrak, in 11 sekund, medtem ko izdihavamo. Poskušajmo počasi in umirjeno šteti od ena do sto in potem nazaj. Miselni tok je treba preusmeriti iz kaosa in zmede v red. Če nam štetje ne gre od rok, razločno izgovarjajmo imena predmetov okrog sebe. Tako bodo naši možgani preusmerili svoj tok iz neželenih misli do večje koncentracije in povrnitve nadzora nad razmišljanjem.

Obstaja tudi druga možnost hitrega umirjanja misli. Obraz za 30 sekund potopimo v mrzlo vodo, s čimer bomo sprožili refleks, ki bo umiril srčni utrip in našo vznemirjenost. Pomagamo si lahko tudi tako, da si z mrzlo krpo pokrijemo oči in lica ali pa s kazalcem in sredincem nežno pritiskamo na očesna zrkla zaprtih oči.

Spremenimo slabe navade

Ob pogostejših napadih panike se je dobro vprašati, kakšni so vzroki za takšen alarm naših možganov. Sprememba življenjskega sloga je lahko tudi naša prva pomoč. Poskrbeti je treba za urejen ritem spanja, spati je treba vsaj sedem do osem ur na noč. Priporočljivo je zmanjšati vnos kofeina v telo, izogibati se je treba tudi pijačam z različnimi poživili, saj spodbujajo aktivacijo našega živčnega sistema. Pozabiti je treba na alkohol, saj alkoholne pijače samo povečujejo našo anksioznost, enako velja za nikotin in sladkarije. Posvečajmo se temu, da se čim bolj sproščamo, najdimo si ustrezno meditacijo, delajmo redno dihalne vaje. In nikoli ne pozabimo na to, da bo vse v redu.