Kljub napredku medicine žal še vedno nimamo zdravil in pripomočkov, s katerimi bi lahko pomagali prav vsakemu bolniku. Vemo pa, da lahko nekateri deli telesa umrlega človeka dobro nadomestijo okvarjeni organ ali tkivo bolnega. Takrat je prav vsak posameznik, ki se odloči za darovanje svojih organov, izjemno dragocen.

Vse je v naših rokah

Pravico do zdravljenja s presaditvijo imamo vsi – takoj, ko se ugotovi, da bolnik takšno zdravljenje potrebuje, se mu zagotovi pravočasna vključitev v čakalni seznam. Prav tako imamo na drugi strani (skoraj) vsi možnost in priložnost nekomu rešiti življenje. Darovalci ne morejo biti le obolele osebe, katerih bolezen bi se lahko s presaditvijo prenesla na prejemnika.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

Darovanje za časa življenja

Darovanje za časa življenja je opredeljeno kot darovanje ljudem, s katerimi je darovalec genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan; ob tem mora biti tveganje za darovalčevo zdravje v mejah medicinsko sprejemljivega. Za preprečevanje zlorab vsak posamezen primer obravnava Etična komisija za presaditve. Za časa življenja od organov lahko darujemo ledvico, del jeter, dele trebušne slinavke ali del črevesja, od tkiv in celic pa kožo, kri in krvotvorne matične celice (kostni mozeg).

Darovanje po smrti

Najpomembnejši organi, ki jih medicina uporablja za transplantacijo, so ledvice, srce, pljuča, jetra, trebušna slinavka ter tkiva, kot so roženica, kosti, koža, žile in srčne zaklopke.

Nekaterim bolnikom z okvarjenimi možgani zaradi poškodbe, krvavitve ali česa drugega kljub takojšnjemu oživljanju in intenzivnemu zdravljenju zdravniki ne morejo pomagati. Delovanje možganov tako nepovratno preneha in nastopi možganska smrt. Kratek čas po možganski smrti lahko umetno vzdržujejo ostale organe. Če je delovanje teh organov dobro, jih lahko presadijo bolnikom, ki jim je določen organ (srce, pljuča, jetra, ledvica ali trebušna slinavka) močno opešal ali dokončno odpovedal. Če bo pokojnik postal darovalec, umetno vzdržujejo njegove organe od odvzema (seveda to lahko traja le kratek čas). Če pokojnik iz kakršnegakoli vzroka ne more postati darovalec organov, se po ugotovljeni smrti umetno vzdrževanje preneha.

Vedno le s soglasjem

Za darovanje organov in tkiv po smrti je treba predhodno pridobiti soglasje darovalca samega, ki ga v zakonsko določeni obliki poda še za časa življenja, ali soglasje njegovih svojcev po dokazani možganski smrti. Darovanje organov se izvaja kot operacija, za opravljanje katere morajo biti zagotovljeni enaki pogoji kot za ostale operacije. Opazen znak po darovanju organov je le kirurški rez. Celoten proces darovanja se izvaja s spoštovanjem in ohranjanjem darovalčevega dostojanstva in dostojanstva družine umrlega.

Prejemniki odvzetih organov

Izbira prejemnika je izvršena na podlagi vrste preiskav. Pridobljenega organa zdravniki ne morejo vsaditi kateremukoli bolniku. Za nekatere organe je dovolj skladna krvna skupina, za druge pa je potrebna večja tkivna skladnost. Nasprotno pa za večino tkiv te omejitve ne veljajo. Pristojne zdravstvene službe vse bolnike, ki čakajo na transplantacijo, vodijo na čakalnem spisku. Za izbiro bolnika z liste čakajočih obstajajo posebni pravilniki, ki poleg pravilne medicinske indikacije zagotavljajo pravičnost pri izbiri prejemnika.