Te so težko presnovljive, saj potrebujemo najmanj 3 ure, da jih prebavni trakt razgradi na aminokisline, ko te prispejo do celic pa telo čaka še težje delo – izločanje toksični odpadkov njihove presnove.

Vsaj 52 % se jih namreč ne izkoristi za gradnjo lastnih beljakovin, pač pa jih razgradi v dušične odpadki, ki zelo obremenjujejo jetra in ledvice. Presnovno moč poslabšajo starost, poškodbe ali kirurški posegi, zato je zlasti pri starejših ob običajni beljakovinski hrani okrevanje po operacijah in poškodbah tako počasno.

Edino aminokisline tipa OKA (optimalna kombinacija aminokislin) rešujejo obe težavi v presnovi beljakovin.

V kri preidejo v vsega 23 minutah od zaužitja, ne da bi obremenjevale prebavila, na celični ravni pa praktično ne ustvarjajo dušičnihodpadkov (le 1 %). Telo ob uživanju OKA torej ne troši veliko moči, zato je regeneracija z njimi zelo hitra. Obstaja 24 kliničnih študij, ki dokazujejo, da je uživanje aminokislin tipa OKA varno in učinkovito. Povzel sem jih v svoji knjigi Beljakovine za življenje in smrt. Na spletni strani www.iztokostan.com je predstavljenih več sto izkušenj uporabnikov OKA, med njimi je 32 pričevanj o izkušnjah z njimi ob kirurških posegih ali poškodbah.

Koristno je, da uživamo od 5 do 8 tablet OKA že 2-3 tedne pred napovedanim kirurškim posegom. S tem pripravimo telo na poseg. Tak odmerek OKA je priporočljiv tudi 1-2 meseca po posegu oz. poškodbi. 

Naj navedem svojo izkušnjo. Leta 2004 sem si na potovanju v Rusiji pri padcu poškodoval levo zapestje.
V Rusiji so zdravniki menili, da ni nobenega zloma in sem dobil le opornico. Ko pa so me čez dva tednapregledali v izolski bolnišnici, so ugotovili, da se je odlomljeni košček podlaktnice že zarasel centimeter vstran. Moral sem pod kirurški nož. Na srečo sem že takoj po padcu začel uživati dvakrat po štiri tablete OKA na dan in s tako nadaljeval še dva meseca po operaciji. Ko sem nekaj tednov po kirurškem posegu bil na fizioterapiji, sem zlahka stiskal tudi najtrše silikonske kroglice in upogibal zahtevnejša gumijasta orodja. Fizioterapevtka se je čudila, kako je mogoče, da mišična masa
sploh ni upadla. Zapestje je bilo povsem gibljivo. Po tednu dni me je odslovila, saj njena pomoč ni bila več potrebna.