Nedavno smo prebrali, da na infekcijski kliniki po dolgem času spet zdravijo otroka zaradi okužbe s tetanusom. Otrok ni bil cepljen, so poročali vsi, ki so o njem pisali. Upajmo, da bo z njim vse v najlepšem redu. Tetanus ni šala, tudi če zdravljenje poteka v bolnišnici, je smrtnost dokaj visoka. Statistika pravi, da 20-odstotna.

Otroka morda niso mogli cepiti zaradi kakšnih drugih zdravstvenih težav. To je seveda povsem razumljivo, zgoraj podpisana pa priznam, da ne razumem zavračanja cepljenja kar tako. Navsezadnje gre za usodo njihovih otrok, ko sledijo »proticepilcem«, med katerimi večinoma ni strokovnjakov s temeljnim medicinskim znanjem. Samo kot primer: dr. Mateja Černič, ki je doktorirala s temo Ideološki konstrukti cepljenja in se na njene trditve sklicujejo številni njeni somišljeniki, je po osnovni izobrazbi sociologinja. Doktorirala je na Fakulteti za družbene študije v Novi Gorici, njen mentor je bil dr. Matej Makarovič, tudi sociolog. Oba sta seveda diplomirala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Tudi Sladjani Velkov, domnevni zdravnici, ki bi vsa cepiva nadomestila z zdravo prehrano in gledanjem v sonce, so naši mediji na široko odprli vrata. Kako ji tudi ne bi? V Slovenijo je pribrzela s trditvami, da so cepiva pobila in pohabila nešteto otrok in da je kar 70 odstotkov današnjih bolezni posledica cepljenja?! Hm, to verjetno pomeni, da so daleč najbolj zdravi in dolgoživi ljudje v podsaharski Afriki. A pustimo to. Ženska v resnici niti ni zdravnica.

Pridejo in grejo, mi ostajamo. Na koncu smo vedno sami, ko presojamo, komu bomo verjeli. In kolikor dlje od nas so bolezni, toliko bolj se zdi cepljenje nepotrebno. Ko potrkajo na naša vrata, pa je drugače. Spomnite se razpoloženja ob ptičji gripi leta 2009! Takratnega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča smo skorajda linčali, ker so velike in pomembne države pograbile vse cepivo, mi pa smo morali nanj čakati do jeseni. En milijon 300 tisoč enot smo kupili, šest milijonov evrov nas je stalo. Ni pomembno, samo da je, smo se tolažili. Farmacevtske družbe, ki so tržile cepivo – večine nikoli niso porabili – so v nekaj mesecih zaslužile po nekaj milijard evrov. Tudi tega v zgodbi ni mogoče kar tako spregledati.

Precepljenost se v Sloveniji sicer zmanjšuje, a ne tako zelo, kot bi se po številnih kataklizmičnih zapisih lahko. V povprečju smo pri obveznih cepljenih še vedno blizu 95 odstotkov, v velikih mestih, kjer očitno raje sledimo trendom, malo manj, drugje pa malo več. A vseeno, pri generaciji 20 tisoč otrok jih ostane necepljenih tisoč. Za dve šoli bi jih bilo, če bi jih dali skupaj. Kdo ve, kaj bi šele bilo, če cepljenje ne bi bilo obvezno?

Včasih je bilo drugače 

Cepljenje smo dojemali kot civilizacijski dosežek, kot nekaj, kar našim starim staršem še ni bilo dano. Oni so še živeli v času španske gripe, ki je ob koncu prve svetovne vojne pobila 100 milijonov ljudi – več, kot jih je padlo v vojni. Si predstavljate, kaj bi v tistih časih pomenilo cepivo? Si predstavljate, kaj bi si takrat ljudje mislili o nekom, ki bi razlagal, da je cepivo – če bi ga seveda imeli – nevarnejše od bolezni same?
V moji generaciji se proti ošpicam, oslovskemu kašlju, rdečkam, mumpsu še nismo cepili. Večina nas jih je prebolela. Čeprav so bili tudi zapleti, tudi usodni, se sicer teh bolezni naši starši niso zelo bali. Drugače je bilo z otroško paralizo in tetanusom. Te bolezni so bile v letih mojega otroštva zelo prisotne. Ne nazadnje je bila zadnja epidemija otroške paralize pri nas leta 1978, ko je zbolelo osem otrok. Moja generacija je živela z invalidi, ki so preživeli otroško paralizo, o tem, kako grozljiva je smrt zaradi tetanusa – imenovanega tudi mrtvični krč – so starejši le šepetali, nas, ki smo bosi skakali po zarjavelih žebljih, pa so brez razpravljanja odpeljali na obnovitveno cepljenje proti tetanusu. In bili hvaležni za to možnost. Če kakšnega otroka zaradi drugih zdravstvenih težav niso mogli cepiti, so bili starši obupani.

Danes pač je, kot je 

Ošpice se vračajo: Velika Britanija, Rusija, Italija, Romunija … Otroške paralize je v svetu še veliko, vrača se tudi tja, kjer je leta ni bilo. V Sirijo, na primer. Zaradi vojnih spopadov otrok marsikje ne morejo precepiti. V Afganistanu in Pakistanu ta bolezen sploh nikoli ni izginila. Svet postaja globalna vas. In reke ljudi bodo iz takšnih in drugačnih razlogov vedno potovale sem in tja in s seboj prinašale dobro in slabo. Tudi bolezni. Tako kot so svoj čas konkvistadorji v Ameriko prinesli črne koze, zaradi katerih je umrlo 90 milijonov staroselcev. In če se kaj zgodi, bo precepljenost generacij ključna.
Za to proticepilsko ozračje mediji nismo brez greha. Je že res, da praviloma samo prenašamo mnenja in prepričanja drugih ljudi. V najboljšem primeru jih morda še soočimo z nasprotnimi, kaj več pa niti ne, čeprav seveda vemo, da sta škarje in platno v naših rokah. Novinarji in uredniki smo tisti, ki jim odmerjamo prostor in čas. In novodobnim gurujem vsega mogočega jih odpiramo zelooo na široko, pa čeprav nismo čisto nori. Večini nam je povsem jasno, da nekakšna naravna vseobsegajoča odpornost ne more nadomestiti cepiva. Če bi ga lahko, potem v zgodovini človeštva epidemij ne bi bilo. Pa vsi vemo, da so bile: kuga, črne koze, španska gripa, tifus, tuberkuloza, aids … A kaj, ko tudi v medijih ni več, kot je nekdaj bilo! Zaradi gledanosti, poslušanosti, branosti se pripuščajo populisti, provokatorji, lažni preroki, domnevni strokovnjaki, lažni doktorji in kar je še takih, ki pomanjkanje argumentov nadomestijo z demagogijo in populizmom. Najboljši znajo pomanjkanje argumentov nadomestiti kar z vero. In ti so najboljši. O veri se ne dvomi, vera preprosto je. Med proticepilci jih je kar nekaj.

Kot rečeno, za to odmerjanje pozornosti mediji niso brez greha. Ni res, da je treba vsakomur, ki išče svojo korist, na široko odpreti vrata. Saj vemo, kar je za enega korist, je lahko za drugega nepopravljiva škoda.
Tudi Angelca Likovič je bila v TV Tarčo povabljena z namenom in je govorila, kar je pač govorila. Če bi rekla kar koli drugega in drugače, svoje misije, ki se ji reče gledanost, ne bi opravila. Sama se verjetno niti ni zavedala, zakaj je tam, tisti, ki so jo vabili, pa so natančno vedeli, koliko odstotkov jim bo prinesla.