Nasvetov o starševstvu je toliko, da ne vemo več, katere knjige o tem se splača prebrati in katere strani na internetu obiskati. Pač pa lahko vse najpomembnejše, kar najbolj šteje pri vzgoji otrok, strnemo v šest pravil. Kaj smo torej dolžni otrokom dajati?

1. Veliko iskrenih »Rad te imam!«
Seveda imate radi svoje otroke bolj kot vse na svetu, toda ali jim to v pravem trenutku tudi poveste? S tem otrokom sporočate, da se zanimate zanje, da z njimi čutite in da ste zanje zaskrbljeni. Izrazov ljubezni nikoli ne more biti preveč, izkoristite lahko trenutke ob jutranjem poslavljanju v vrtcu, pred šolo ali med igro, večernim branjem. Zraven podelite še kakšen poljubček. No, pri najstnikih slednje odpade, v glavnem pa velja, da lahko dotik nadomesti iskreno zanimanje za tisto, kar imajo oni najraje. In to so, kajpak, njihovi vrstniki.

2. Strukturo in omejitve

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Starše je pogosto strah, da bodo zaradi discipliniranja otroci nanje jezni. A jeza je le trenutna, poleg tega pa je naloga staršev, da otroke učijo in ne da so njihovi prijatelji. S pravili, ki jih privzgojimo otrokom, bodo najverjetneje živeli tudi kot odrasli. Če otrokom postavimo jasne meje, bodo postali samozavestnejši. Če ponazorimo: denimo, na plaži otroku rečete, da gre lahko v vodo le do kolen, v globoki vodi so namreč morski psi. Otrok, ki je naučen jasnih pravil, bo vedel, da je v vodi do kolen povsem varen, in se bo v njej brezskrbno igral in ustvarjal. Otroka, ki nima jasnih mej, pa lahko sem in tja »ugrizne« tudi kakšen morski pes, zaradi česar je med igro negotov, manj zaupljiv.

3. Pogovor
Vzemite si čas in prisluhnite otrokom, kajti tako vam bodo sami začeli zaupati. Nagnjeni smo k temu, da razmišljamo in govorimo v imenu otrok in jih s tem opeharimo izkušenj, pa tudi otrokom postane povsem nesmiselno pogovarjati se s starši, če nikoli sami ne pridejo do besede. Ne delite nasvetov, raje sprašujte in usmerjajte. Glejte jih naravnost v oči, usedite se z njimi, da bodo imeli občutek, da vam je mar za njihove težave in uspehe. Za kaj takšnega pa morate najprej biti z otrokom. V svojem natrpanem urniku torej določite pol urice samo za svojega nadobudneža. Še prehitro bodo zrasli in žal vam bo za vsako izgubljeno uro.

4. Nekaj, kar lahko delijo z vami

Ste danes že doživeli trenutek, ko ste začutili pristno povezanost s svojim sončkom? Sta se denimo smejala dobremu vicu ali sta se skupaj jezila ob igri človek ne jezi se? Ni težko prebiti dneva, če otroku na dolgo in široko nekaj razlagamo ali se z njim igramo, v resnici pa smo z mislimi daleč stran. Umetnost se je vzajemno povezati. Prišlo naj bi povsem spontano, ob tem naj bi se zabavali ali preprosto ne počeli ničesar. Načrtujte družinske aktivnosti, skupne izzive ali skupne večerje. Med družinskim obrokom se odpirajo najboljše debate. Otroci, ki so odraščali v takem okolju, imajo bolj razvite socialne veščine, boljšo samopodobo, predvsem pa najprej pomislijo na dom, kadar jim gre kaj narobe.

5. Igro
Izguba svobodne igre je največji davek sodobnega starševstva. Otroci potrebujejo svojo igro, stran od staršev in ponorelega sveta. Zato, da bi se njihovi možgančki čim bolj razvili. Pravzaprav je igra srž vsega otroštva, ob njej otroci odkrivajo svoje talente, naučijo se obvladovati težave in shajati z drugimi. Razvijajo domišljijo in ustvarjalnost. Zato jim čim večkrat omogočite, dovolite, da se nekam potuhnejo, če je le mogoče, v svoj lastni kotiček (če že nimajo svoje sobe), in se igrajo. Ne da bi jih vi opazovali in komentirali. Pa še to, ko boste naslednje šolsko leto otroke vpisovali k dejavnostim, najprej razmislite, ali jim bo ostalo dovolj časa za prosto igranje.

6. Neodvisnost

Ali otrokom sploh dovolimo, da še kaj opravijo sami? Vozimo jih po aktivnostih, do drugega razreda jim zavezujemo čevlje, potem pa jih vsevprek zagovarjamo v šoli in zunaj nje. Kjer se le da, vskočimo in pomagamo. Nikar! Otrok mora čim prej čim več stvari opraviti samostojno. Bolj ko bo neodvisen, samozavestnejši bo. Pustite vendar, da gre sam v trgovino ali na sprehod po mestu. Ali sam, z avtobusom, na trening. Naslednje leto naj sam oblikuje plakat in ga predstavi razredu. Tako mu sporočate, da mu zaupate in verjamete vanj. Prej ali slej se bo moral spopasti tudi s porazom, zato ne bodite vsepovsod njegov odvetnik. Občutek sramu in kazen sta pogosto bolj vzgojna kot priznanje in hvala.

In ena reč, ki je otroci zagotovo NE potrebujejo!
Veliko vsega, se pravi igrač, moderne tehnike in drugih reči, »ki jih imajo njihovi sošolci«. Kaj povzročimo, če otroku kar naprej kupujemo? Opeharimo ga veselja do tistega, kar ima, saj nenehno pričakuje še več. Tisti, ki kar naprej dobivajo, se kaj hitro začnejo dolgočasiti, in ugotovili so, da se niti igrati več ne znajo. Le kako bi se znali, ko pa za spoznavanje igrače ni časa? Kajpak hitro pademo v past, ko z igračami kupujemo čas, ko nismo z otroki, ali se želimo z njo za kaj opravičiti. Ne pretiravajte. Še boljše pa, da kar prenehate. Poskusite raje z naslednjimi brezplačnimi darili, ki bodo otroka neprimerno bolj osrečila:
- Skupaj si oglejte videoposnetek vaše družine ali album s fotografijami.
- Dan, kot ga želi preživeti otrok (z zneskom, ki ga vi določite). To je lahko celo dan brez kakršnegakoli stroška, denimo športni dan na lokalnem igrišču ipd.

- Popoldan, ko skupaj pečeta ali zidata.
- Dan, ko obljubite, da ne boste ukazovali, spraševali o domačih nalogah ipd.