Starši smo včasih  čisto obupani, ker ne vemo, kaj smo naredili narobe, saj je naš otrok popolnoma drugačen od drugih.  Morda se noče igrati na igralih, v peskovniku ali v vodi  in tudi sicer ne mara telovadbe, ne ve, kaj početi z igračo, ne more si  zavezati vezalk, pokriva si ušesa ob vsakdanjih zvokih, ne more dlje sedeti pri miru ali postane nemiren, če se ga kdo dotika, med sedenjem za mizo si podpira glavo, zaletava se v druge otroke, je  nezainteresiran za raziskovanje okolice in izogiba se družbi sovrstnikov ali pa  igra v družbi klovna, je bolj umazan kot vrstniki, večkrat pade in je tudi sicer neroden  ter nasploh reagira impulzivno in razdražljivo.  Ne obtožujmo prehitro otrok, da so razvajeni, trmasti, problematični,  hiperaktivni ali kdo ve, kaj še, lahko trpijo za motnjo senzorne integracije, kar pomeni, da možgani ne zmorejo zunanjih dražljajev uskladiti s telesnim gibanjem in vedenjem. Tisto, kar otroci sicer  delajo avtomatično, se morajo malčki s to motnjo naučiti, dobra novica pa je, da imamo usposobljene terapevte  za to tudi v Sloveniji.

Terapija.  Jean A.Ayres (1920–1989) je bila ameriška delovna terapevtka in psihologinja, v šestdesetih letih je razvila teorijo senzorne integracije (SI) in oblikovala pristop k otrokom s tovrstnimi težavami. Ayresova je SI definirala kot nevrološki proces, ki nam pomaga organizirati senzorno zaznavanje iz lastnega telesa in okolja ter nam omogoča, da telo prejete informacije učinkovito uporabi. Mag. Elisabeth Sőchting, delovna terapevtka, predavateljica in mednarodna inštruktorica  za SI, nam je na nedavnem izobraževanju pojasnila, da naši možgani ves čas sprejemajo informacije iz različnih  sistemov (dotik, sluh, vid, okus, vonj, zavedanje telesa v prostoru, ravnotežje in gibanje). »Vse te informacije morajo možgani primerno organizirati, razvrstiti, usmeriti, nekatere pa zavreči kot nepomembne. Če nekateri elementi procesiranja informacij ne delujejo,  če niso predelani na ustrezen način, pride do težav pri izvajanju aktivnosti v vsakdanjem življenju. Večina otrok to opravlja avtomatično, nezavedno, medtem ko morajo nekateri v to usmeriti vso svojo pozornost.  Zaradi tega imajo lahko celo vrsto težav, ki jih okolica opazi, a jim ne zna ustrezno pomagati. Težavo jim lahko predstavlja že vzdrževanje ravnotežja med sedenjem na stolu, pri oblačenju ali hranjenju. Otrok postaja preobremenjen s svojimi neuspehi in številnimi spodrsljaji pri nalogah, ki jih njegovi vrstniki opravijo z lahkoto, kar vpliva na njegovo samopodobo. Zaradi preobčutljivosti za določene dražljaje se izogiba otrok, zavrača aktivnosti,« je razložila strokovnjakinja, ki je med drugim predsednica avstrijskega združenja za SI. »Ko težave opazijo starši, lahko pa tudi vzgojitelji, učitelji ali drugi strokovni delavci, je treba opredeliti vrsto motnje SI. Žal zaradi slabe prepoznavnosti težav mnogokrat ni postavljena prava diagnoza. Delovni terapevt s specialnimi znanji o SI z opazovanjem, ocenjevanjem in spremljanjem  lahko ugotovi vrsto motnje SI,« jo je dopolnila Daniela Schlager – Jaschky, prav tako delovna terapevtka in inštruktorica SI iz Avstrije. Obe sta bili letošnji predavateljici na mednarodnem desetdnevnem izobraževanju, namenjenem pridobivanju specialnih znanj o SI.

Združenje za senzorno integracijo tudi v Sloveniji. Terapije  za motnje SI so se iz ZDA razširile po vsem svetu. Lahko jih  izvajajo le delovni terapevt, logoped in fizioterapevt z ustreznim certifikatom. Pred dvema letoma je bilo Združenje za SI ustanovljeno tudi v Sloveniji, njegove ustanoviteljice pa so Mojca Sterle, Andreja Kovačič, Marijana Markovič in Nevenka Gričar, delovne terapevtke, ki so z izobraževanjem v Angliji, na Portugalskem in v ZDA že pridobile ustrezne certifikate.  _Na njihovo  delovanje se odzivajo strokovnjaki iz vrtcev in šol, razvojnih ambulant, ki si želijo sodelovanja in osnovnih informacij, da bodo lahko prepoznali otroke s težavami SI. Letos poteka tudi prvo izobraževanje terapevtov za pridobivanje certifikata za obravnavo SI v Sloveniji.  Doslej je bilo v terapijo vključenih  že več kot 30 otrok.  Terapija je precej zapletena, zato jo je nesmiselno opisovati: za starše, vzgojitelje in učitelje je pomembno, da  prepoznajo simptome in vedo, kam se obrniti po pomoč, ki jo je treba malčkom ponuditi čim prej, še preden se nalezejo kompleksov in se po nepotrebnem zakrknejo.